Prisluhi ali resnica?!

»Stroka« zna povedati, da so za določene duševne bolezni značilni tudi prisluhi…

 

Najprej skušajmo ugotoviti ali so prisluhi/prividi realno stanje oziroma resnica, ali niso.

Ko nekdo, dehidriran in izven »prisebnega« stanja v »goli« puščavi vidi »oazo«… takrat lahko govorimo, da vidi NEresnico, neko NErealno stanje, kajti v tistem delu pokrajine, v katerem se mu dogaja »fatamorgana« oaze NI… čeprav sočasno »vidi« tudi resnico in sicer resnico o lastnem mentalnem stanju.

Želel sem povedati zgolj to, da NI realno SAMO tisto, kar zmoremo s čutnimi zaznavami zaznavati, pač pa je realno, tako ali drugače, še marsikaj drugega, še več – tega drugega, o katerem v tem hipu ničesar ne vemo, je bistveno več od tistega, o čemer menimo, da je ugotovljeno, poznano nam. O tem nepoznanem, vsaj občosti, bo nekaj besed v nadaljevanju…

 

»Notranji glas«, prvič.

Takšno poimenovanje uporabljamo kot metaforo, prispodobo, takrat, kadar govorimo o nekem »premlevanju« misli, o tistem, na primer, vest-se-oglaša.

Pri takšnem notranjem-glasu gre za razmišljanje, ki skuša z različnih zornih kotov ugotoviti neko posamičnost, denimo neko izkazano dejanje, pa obravnava tako argumente za taisto dejanje, kakor tudi tiste proti. Pri takem notranjem-glasu potemtakem NE gre za to, da bi nek glas »slišal« (v navednicah zato, ker bi »slišal« BREZ uporabe ušes, »zgolj« v mislih!), čeprav…

Čeprav SE LAHKO ZGODI tudi tako, da GA SLIŠIM!

 

»Notranji glas«, drugič.

Betoven JE ZMOGEL svoje simfonije »SLIŠATI« (»poslušati«) še preden je bila prva nota zapisana na papirju, še preden je nek instrument prvi zvok zaigral! Tako in tako je večino svojih del napisal takrat, ko je že bil GLUH in, verjemi (ali pa ne) – ko NE bi mogel »slišati« vse svoje glasbe (četudi fizično gluh!), je NIKAKOR NE bi mogel v neka sozvočja spraviti…

Da, tu smo že pri ABSTRAKTNEM MIŠLJENJU, torej pri mišljenjski zmožnosti (katere absolutna večina NE premore!), s pomočjo katere si lahko ZAMIŠLJAŠ, predstavljaš tudi tisto, kar je čutnim zaznavam NEDOSEGLJIVO! Pa zmorem, denimo…

 

Zmorem si zamisliti neko fotografijo (ali pa jo kar sam »posnamem«, v svojih mislih, seveda), nato zmorem podobe na njej »oživiti«, da se premikajo, da se spreminjajo, da zmorejo, ne nazadnje, tudi GLASOVNO SE IZKAZOVATI… zmorem jih »videti« (brez oči) in »slišati« (brez ušes). Zmorem, na primer, med branjem knjige, v svojih mislih »predvajati film«, pa taisto knjigo (oziroma pre/brano) spremljati v podobi ozvočenega slikovnega posnetka, potemtakem…

 

Da, potemtakem si zmorem tudi v primeru prvega opredeljevanja o »notranjem glasu« tisti vest-se-oglaša izvajati tako, da »obudim« lasten glas in v bistvu samega sebe »slišim«.

 

In v takšnem primeru se NIKAKOR NE bi mogel strinjati s »stroko« v tem, da gre za neke prisluhe (prisluhi so tisto, za kar se MI ZDI da slišim, medtem ko v primeru abstraktnega mišljenja ZAVESTNO, potemtakem želeno, usmerjano/vodeno, nadzorovano »POSLUŠAM« izključno tisto, kar ŽELIM »slišati«), in tudi ne v tem, da v takšnih primerih ne gre za realnost oziroma resničnost, kajti gre še za kako resnična stanja oziroma zmožnosti uma!

 

»Notranji glas«, tretjič.

Kaj pa pri duševnih bolnikih, glede njihovih »prisluhov«?!

 

Razum = SOČASNO delovanje pameti (enostavnega, praktičnega mišljenja) + abstraktnega mišljenja.

Duševna bolezen pa je a) bodisi samo abstraktno mišljenje (BREZ pameti), b) bodisi neka ZMES tako pameti, kakor tudi abstraktnega mišljenja, le da ti dve mišljenjski podobi NISTA zmožni HKRATNEGA (sočasnega) delovanja, obenem pa je obolela oseba RAZDELJENA NA VEČ PODZAVESTNIH (svojih) PODOB, ki se druga druge NE zavedajo, potemtakem se obolela oseba NE zmore zavedati sebe kot celote!

Čemu to pojasnilo? Preprosto: tudi duševno obolela oseba LAHKO PREMORE zmožnost abstraktnega mišljenja (blodnje, v katerih živijo, niso nič drugega kot neke abstrakcije!), potemtakem tudi duševno obolela oseba ZMORE »SLIŠATI« glas (običajno »svoj«), potemtakem ta »slišan« glas NI prisluh, pač pa je…

 

Če je (in je!) duševno obolela oseba »razkosana« na več podzavestnih podob, potem med temi podobami prihaja do KOMUNIKACIJE (do nekih nagovarjanj, oporekanj, soglašanj…), pomeni, da se ena izmed teh podzavestnih podob s svojim mnenjem obrača na neko drugo, in v takšnem primeru NE prihaja do nekih glasovnih »fatamorgan«, pač pa do IZRAŽANJA KONKRETNIH, še kako realnih misli, mnenj. In to, da nihče-od-zunaj NE zmore slišati tega glasu, to še NE pomeni tega, da tega glasu ni!

Mimogrede, da bo lažje razumljeno: obstajajo, na primer, plini, za katere »vemo« da obstajajo IZKLJUČNO zaradi določenih aparatur, ki zaznavajo tisto, kar je našim zmožnostim zaznavanja nedostopno…

 

Kolo, zobna ščetka, stol, gramofonska plošča, štedilnik… VSE, kar danes obstaja v svojih fizičnih podobah, vse to je PRED svojim fizičnim nastankom OBSTAJALO, bilo »videno« in/ali »slišano« v mislih tistih, ki so zadeve izsnovali! In NI obstajalo v podobi nekega privida, iluzije, utvare… prisluha… pač pa v podobah, v kakršnih zmore razum (abstraktno mišljenje) zamisliti-si-»neobstoječe«.

 

NE, ni vse prisluh, kar za prisluh razglaša »stroka«, nagonska NE-zmožnost razumevanja!