Glej ga, spaka...

Glej ga, spaka, v šir se steza,

k sreči ni mu do neba,

dana mu v naprej odveza,

ker ne ve in ker ne zna…

Ni duha za mero blago,

ko hiti vse spremenit,

melje vredno vse v nesnago,

in časti, kar je za v rit…

Ni korito nikdar sito,

bog ne daj, da gre do dna,

ker se skaže bojevito,

kadar nima, a hlasta…

Mu moči poplava daje,

vsepovsod je, in povprek,

rad se pne na položaje,

kliče svoj kamniti vek…

 

Glej ga, spaka, korenjaka,

brez glavé, in brez srca,

strumno čas nazaj koraka,

ko njegova obvelja.