Ko
prideš do tja,
kjer vse
se konča,
in upa
več ni,
da
iskal bi poti,
zaman
je korak,
zaman
je vse,
v nazaj
čas grenak,
v
naprej pa ne gre…
Ko
prideš do tja,
kjer smeha
več ni,
in ni
več želja,
le čas,
ki boli,
ti dano
je še
pod
nebom živet,
zato,
da te žge
vsak
trenutek preklet…
Med
dobrimi dobro ne znese,
v
poštenih lažeh vse razpre se,
pa
gledaš, kar gledati nisi hotel,
in
čakaš hudiča, da šalo bo vzel…
V
podobah, ki so zgolj utvare,
obilo nevredne
je šare,
človeku
ni biti, med njimi hoditi,
le
čaka, da smel bo oditi…
Ko
prideš do tja,
kjer smeha
več ni…
preveč
že vsega
kar
prek sonca temni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar