Korito,
nemarna zadeva, krivo si za vse nevšečnosti tega sveta…
Korito?!
Neka zadeva, običajno podolgovata, iz lesa ali kovine, ki nemo stoji, ves čas,
tam, kamor je pritrjeno, in z ničemer ne posega v lepote rilčastega živetja?!
Kot da sploh volje ne bi imelo, lastne, pa si niti odločati ne želi, kaj šele,
da bi zmoglo odrejati kako bo. Ne, korito je samo tista priložnost, ki »dela«…
ma, ne, ničesar ne dela, kaj šele, da bi iz poštenjaka lopova naredila, ne, le
omogoča to, da se - med svinjami svinje izkažejo…
Prazno
korito nikomur ni zanimivo, in še zlasti tistim ne, ki ga niso zmožni
(na)polniti. Potemtakem je zanimivo tisto, kar se v njem nahaja, dokler se,
kakopak, nahaja. Tisto, kar kliče, dobesedno tuli, ko repate vabi, da s svojim
to-je-moje do njega dospejo…
Prazno
nikogar ne zanima, polnega bi se slednja svinja rada polastila. Dobro gre v
želodec, dobro vse komplekse maši, dobro k statusu, družbenemu, prispeva. Pa je
vrag, radi tega, ker obstaja, to korito, polno, seveda, v podobah največje
vrednote, za tiste, kakopak, ki pojma o uvidevnosti in sobivanju nimajo. Pa ga
zlepa ne bodo predali tujim parkljem, ne, to se utegne zgoditi samo takrat,
kadar ni druge možnosti pri rilcih. Bodo pa, to pa je res, v duhu svinjske
človečnosti, ostanke, tisto, pač, česar požreti ne zmorejo, tudi drugim
omogočili. Če radi drugega ne, da javno mnenje, da počutje skupnosti
razveselijo, pa da tej skupnosti ne bi kake neumnosti na pamet prišle…
Priložnost-dela-tatu,
pardon, korito-dela-svinjo… mislim, da se vsaj biologi s tem ne bi strinjali.
Svinja je svinja, z Naravo zastavljena podoba živetja, dočim korito – le ždi,
pritrjeno na neko podlago, in zmore biti čisto samo takrat, kadar je popolnoma
prazno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar