V duhu javnega sekreta…

Ob koritu so se strle neke duše vrle,

prihitele, pridrvele, da bi žreti smele,

glad nesrečna, hiba večna,

prav nikdar do konca srečna,

rada maže in pokaže

kdo je kakšne baže…

 

Ko je polno, je cmokanje glasno in vsakdanje,

tu in tam je treba dati, da se sme ostati,

se dobrota čudno kaže,

kot da se pretvarja, laže,

čistega nikjer koraka

ni sredi svinjaka…

 

V duhu javnega sekreta škoda je obeta,

vsepovsod sledi častijo zgolj umazanijo,

in vsak nov le pridodaja,

smradu druge ne ostaja,

kot da se vse bolj razkriva,

k čiščenju poziva…

 

A čistilke so neuke, z njimi so nenehne muke,

in ni takšnega čistila, da bi večnost ga krasila…

pa prehitro spet se skaže,

da umazanost le maže,

ko v objemu vrtiljaka

pridno se pretaka…