Pravna država in pravične kazni…

Zanemarimo dejstvo, da živimo v državi, v kateri za najhujše kršitve zakonov (oziroma civilizacijskih norm) nihče ni (bil) kaznovan…

 

Zanemarimo dejstvo, da živimo v državi, v kateri, v duhu »humanosti« do kršiteljev (in ne do njihovih žrtev!), znižujejo kazni, da bi »pravične« postale, čeprav so že prej, bojda, takšne bile…

 

… pa se povprašajmo – je kazen zares lahko pravična?!

Denimo…

 

Nekdo NAMENOMA, ali pa radi tega, ker je neodgovoren, uniči sto delovnih mest – sto zaposlenih, sto družin, sto mesečnih prejemkov (krat štirideset let delovne dobe)… znaš izračunati denarno vrednost uničenega, vsaj tisto neposredno, da te še s posredno ne obremenjujem?!

 

Nekdo NAMENOMA uniči nekomu živetje, ali ga, z umorom, celo odpravi – je celo tisti »zob za zob« pravična kazen, ko pa si tisti, kateremu je bilo živetje odvzeto, morda tega ni zaslužil, dočim si je tisti, ki ga je vzel, zaslužil?!

 

Že če na ti vprašanji pravilno odgovoriš, boš ugotovil, da – pravičnih kazni NI! Če pa k ugotavljanju dodaš še posredne posledice nečednih ravnanj, že samo zmanjšanje kakovosti živetja zaradi tistega tudi-meni-se-lahko-to-zgodi, ali »samo« zaradi ugotavljanja okoliščin, v kakršnih ne želiš živeti, ker jih, kakršne so, ne odobravaš, jih ne moreš sprejeti, ali pa vzbujanje tiste »klime« če-vsi-tako-delajo-bom-tudi-jaz… potem pa sploh mislim, da ni dvoma glede »pravičnih« kazni.

 

Da, v sila »pravni« državi živimo: imamo zapisane zakone (celo s toliko nekimi njihovimi dopolnitvami, da ne vem, če jih kdorkoli zares pozna), na račun državnega premoženja je omogočeno okoriščanje posameznikov (ne glede na načine, na katere taisto poteka), še več, celo kariero je moč graditi, na temeljih sposobnosti po biti-baraba.