Nemalokrat
sem poslušal neke pripovedi, o tem, da so bili posamezniki deležni NE-prijetnosti,
zgolj zaradi tega, ker se njihovi priimki zaključujejo s tistim vražjim »iĆ«.
Celo tisti pojdi-od-koder-si-prišel so smeli slišati…
Ko bi
bil občim enak, ko bi enako, kot oni, »poznal« in »vedel«, takrat bi, jamčim,
hipno odreagiral, ter porekel »ah, mislim, da se ti tako samo zdi, ali pa, ti
že veš zakaj, namenoma potvarjaš resnico, kajti – da bi med civiliziranim,
kultiviranim, poštenim, povrh celo dobrim ljudstvom kaj takega doživel, ne,
tega pa ti ne morem verjeti«…
K
sreči, ali pa na žalost (manj verjetno), nisem eden izmed njih, in, k sreči,
ali pa na žalost (z isto pripombo), poznam in vem, o ISTI stvarnosti, krepko
drugače, kot »poznajo« in »vedo« oni, pa nisem imel niti najmanjše osnove, za
to, da bi (po)dvomil v utemeljenost izpovedanega. Zdaj pa tako…
Ko bi
bil nek dončiĆ, dragiĆ, zahoviĆ, mulaomeroviĆ… takrat bi zlahka postal vrli-sin
še bolj vrlega-slovenskega-naroda… ker pa si povsem običajen »iĆ«, zato pa si,
jebat ga, povsem običajen – »čefur«! Kdo ti je kriv, da ne prispevaš k »našim«
dosežkom, kdo ti je kriv, da ne prispevaš k osnovam »našega ponosa«?!
Dvojna
merila, NE-moralnost… in, mimogrede: s čem pa nek povprečnež prispeva, tako k nekim
dejanskim dosežkom, in k nekim dejanskim osnovam UTEMELJENEGA ponosa?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar