Solza…

Ko se utrne zvezda mi z neba,

ko krik razpara skozi dušo v čas,

da ta zastane, da se mu nič več ne da,

in tema leže hladno čez obraz…

Potone sonce, in prekrije dan oblak,

in prav vse sanje sklonijo glavé,

in neka skala, kot da legla bi v korak,

pa ni moči mu, da do jutra gre…

 

Ko mi poteče solza preko lica,

da iz pogleda krade mi sijaj,

pustim ji, naj bo kakor neka ptica,

katere nikdar več ne bo nazaj…

naj širi krila, naj svobodno teče,

je iz zaklada, ki ga še imam,

četudi reže, in čeprav me peče,

je hladu nikdar v roké ne dam…