Vloga, moč in pomen besede…

Uvodoma: ne govorim o besedah, katere občestvo, kakor veter s smetjem počne, razmetava v svojem vsakdanjem živetju, pač pa govorim o besedah, ki se zmorejo s svojo vrednostjo izkazovati!

 

Marsikdo pripominja, da sem preveč »pikolovski«, po vprašanju jezika, marsikdo me »uči«, da je jezik živ, pa se spreminja – hvala, to vem tudi sam, a vem tudi to, da je razvoj jezika samo takrat, kadar k sebi bolje stremi, nikakor takrat, kadar njegovi uporabi nezmožnim lajša trpljenje…

 

Jezik, katerega vsi »spoštujejo«, medtem ko ga hitijo uničevati, ni neka nepomembna zadeva, še zdaleč ne, kajti v njem obstaja neka vrednost, ki se kot ena izmed najpomembnejših predstavlja – besede! Da, besede, in celo tako daleč grem, da zapišem, da je izum besede, še zlasti pisane, morda celo največji dosežek, izum vseh izumov! Čemu tako menim? Preprosto, »zgolj« zaradi tega, ker se je z izumom besede porodila možnost prenašanja (spo)znanj, tudi iz roda v rod, z nastankom pisane besede pa so (spo)znanja malodane poletela prek sveta, postala vsem in vsakomur dostopna, in s tem omogočila, po načelu več-glav-več-ve, dobesedno eksplozijo napredka znanosti…

Mimogrede: da, žal, a je tako, tudi škodljive se izkazujejo, besede, kadar, denimo, dospejo v roke »strokovnjakov«, »znanstvenikov«, občosti nasploh, pa le-ti z njihovo pomočjo še uspešneje utrjujejo svojo neumnost.

 

Tudi sicer, v vsakdanjiku, je beseda silno pomembna, brez nje ne bi bilo dogovorov, usklajevanj, sporazumevanje bi bilo izjemno otežkočeno, v marsičem celo neizvedljivo, obenem pa…

 

S pomočjo besede je moč ugotavljati tudi znanja, in ne/umnost, s pomočjo besede je moč dajati/odvzemati…

Ne bom pozabil nekega intervjuja (k sreči je bil edini tovrsten), na nekem mojem literarnem večeru, ko me je, za predvajanje na radijskih valovih, neka novinarska smrklja »razsvetlila«, s tem, ko mi je predstavila mnenje (tudi v občosti sicer dokaj obstoječe), da se s pisanjem ukvarjajo tisti, ki nimajo pametnejšega početi. Kakopak, odgovoril sem ji na ustrezen način, in to s klofuto, besedno, kakopak, ker…

Veš, pomnim tudi to, da - ko sem, na teh branjih svojih pesmi, predvsem liričnih, gledal v dodobra zapolnjenem prostoru, ter praviloma zaznaval ravnodušne, prazne, hladne obraze, neko popolno brezčutnost… veš, ko med takšnimi ugledaš obraz (praviloma ženski, kajti moški morajo biti »dedci«, »čvrsti«, »neomajni«, čustveno-ne-izkazujoči-se, skratka povsem NEnormalni za neko čuteče, človeško bitje – bentiš, potem še o svoji »ljubezni« govorijo!) prek katerega dobesedno lijejo solze, verjemi, takrat še kako razumeš moč besede! In jo razumeš še bolj, ko takšno bitje, ob zaključku, pristopi k tebi, da ti pove svoj »hvala, v tej in tej pesmi sem sebe, svoje življenje prepoznala«…

Da, res je, tudi žalost zmoreš z besedo poroditi, vendar – sleherno izkazovanje čustev (ki nikdar NE poteka brez potrebe po izkazovanju) je potrebna, pozitivna zadeva, obenem pa zna žalost biti krepko plemenitejša, toplejša, božajoča, odrešujoča… kot pa veselje.

 

Pa še nečesa ne smem pozabiti, ko omenjam pomen besede – beseda se zmore izkazati kot EDINO ZDRAVILO, kadar gre za odpravljanje psihičnih bolezni! Vse neke »sodobne metode«, neke lončnice, pa telovadbe (tudi z očmi) in podobna, dobesedno šara, vse to zmore samo za nekaj časa pozornost obolelega preusmeriti na določeno aktivnost, za nekaj časa nekaj sprotnega zadovoljstva zagotoviti… nikakor pa NE zmore zdraviti, kajti – če se klin res s klinom zbija, potem tudi samo beseda zmore odpraviti škodo, katero je neka druga beseda povzročila, s tem, ko je nekemu mlademu bitju dopovedovala kako mora misliti in obnašati se, da bo sprejemljivo, »pravilno«… in je to mlado bitje, natanko zaradi tega, zaradi OBČE BEBAVOSTI KRETENSKE, dospelo v stanje, da je SEBE (izvornega) ZATAJILO (si PREPOVEDALO OBSTAJATI!), in začelo obstajati kot NE-jaz, kot nekaj povsem razdvojenega, nikdar do nekega omembe vrednega, in zlasti trajnega, zadovoljstva dospevajočega. Da, beseda tudi zmore zdraviti!

 

Resnično bi bilo dobro, ko bi znali spoštovati (tisto, pač, kar je spoštovanja vredno), resnično bi bilo dobro, ko bi imeli radi »svoj« jezik, resnično bi bilo dobro, ko ga – bebci ne bi v sebi primernega spreminjali!