»Vseeno mi je«…

Ko nekoga slišim/berem z njegovim »vseeno mi je«, takrat, zlasti kadar ga redno poslušam in berem, ugotovim predvsem to, da – pojma nima o tem, kaj izjavlja…

 

Biti-vseeno je stanje, ki je dano samo STVAREM (nimajo svoje volje, nimajo čustvovanja in mišljenja) in bitjem, ki SO STVAREM malodane ENAKA, in takšni zmorejo biti samo za nekimi boleznimi oboleli, in tisti neki, ki obstajajo priklopljeni na aparature, v vegetativnih svojih stanjih, skratka tisti, ki se dejansko ničesar – ne zavedajo! Takšni, pri katerih niti teoretično NI moč govoriti o življenju, pač pa zgolj o osnovnem obstajanju telesa…

Da, mimogrede, silna NERODNOST jezika, pravzaprav »nerodnost« neumnosti, nezmožne razlikovati med fizičnim obstajanjem, samemu sebi namenjenemu (živetjem) in življenjem.

 

Če ti je vseeno… potem se NE zmoreš izkazovati z nasprotovanjem, ugovarjanjem, s prizadetostjo, z obžalovanjem in z žalostjo, z željami ko-bi-bilo-drugače, in tudi v povsem nasprotno voljo (razpoloženje) te zadeve ne spravijo, kajti – komur je vseeno, ta je NEDOVZETEN za vse, zase in za okolje!

Tudi tu je moč govoriti o enaki nerodnosti, kot pri življenju, po kateri zmore biti tisti ko-ih-jebe ali ma-če-crknejo enako »razumljen« kot vseeno mi je, čeprav – kadar nekaj/nekoga obravnavaš na tak način, takrat ga kot slabo ugotavljaš, obenem izkazuješ svoj odklonilen odnos do tega slabega, pa… čim se z nekim odnosom do nečesa/nekoga izkazuješ, in se, v tem odnosu, umeščaš na pravo ali ne-pravo stran, v istem trenutku ti ni, in ti ne more biti, vseeno! Bentiš, še školjki ni vseeno, ko jo silijo v rojevanje bisera (zaradi tega se tudi odzove na ustrezen način), pa bi bilo vseeno tebi?!