V vodnjaku življenja…

V vodnjaku življenja predolgo že pijem,

in voda je kalna postala,

roké so tresoče, večino polijem,

a k sreči je žeja zastala…

 

Nekoč sem zajemal v biser globine,

a vnema prav vsaka mineva,

ni nove iskati, da zdrami, in šine,

da spet v bolečino spuhteva…

 

Eh, mlada vsa leta, neuka, pa slepa,

so upi do zvezd mi leteli,

a zdaj kot da čas se jih vneto otepa,

da ne bi v prazno zgoreli…

 

V vodnjaku življenja do dna vse bolj gledam,

na njem pa ničesar, praznina,

čas meni, in jaz, bržčas, njemu presedam,

bežeč med podobe spomina…