Promenada

Joj, kako imam te rada,

bi te kar požrla,

in brez tebe, zagotovo,

žalost bi me strla,

si kot neka promenada,

vselej presenečaš,

je nenehno nekaj novo,

pa mi srečo večaš…

 

Kaj naj rečem, mi je biti

kakršen obstajam,

tudi to znam potrpeti,

da se ti razdajam,

čudna stvar je ta ljubiti,

kakor se obnaša,

zna po svoje svet vrteti,

ne da kaj povpraša…

 

Kdo ve vse do kdaj bi tekla,

ta ljubezen večna,

kaj skazala bi, kaj rekla,

v dobrem in nevšečna,

ko se ne bi pripetilo

v nek tolmun dospeti,

pa se bolhi je mudilo

drugega psa žreti…

 

In, spet…

Joj, kako imam te rada,

bi te kar požrla…

res je prava promenada

ta ljubezen vrla.