Kadar
nekaj »zapermej« trdiš, kategorično izražaš svoje mnenje, takrat bi bilo dobro,
ko ne bi ust odprl… vsaj betične praznine ne bi naokoli razkazoval…
Kategorična
trditev je v bistvu pravilo, in pravilo je takšna zadeva, ki o ISTIH zadevah
VSELEJ ENAKO govori! V kolikor temu ni tako, potem zadeve niso iste… ali pa
tisti, ki trditev izreka, o izrekanem – nima pojma!
Ko po
tem principu obravnavaš obče trditve, njihova prepričanja, ugotoviš, da ena/o
sama/o ne ustreza dejstvom, resnici! Ena/o sama/o ne!
In je
zanimivo… celo pri t. im. ljudskih rekih zlahka ugotoviš, katerega je izustil
človek, katerega pa človejak, kajti tako kot je razum popolno nasprotje
nagonov, tako je tudi človekovo ugotavljanje in védenje popolno nasprotje
nagonskega. O istih stvareh, kakopak.
In je
še toliko bolj zanimivo, celo smešno bi bilo, ko ne bi bebavost o svetu
odločala, ko slišiš, denimo (iz ISTIH ust ter v odvisnosti od okoliščin):
-
gliha
vkup štriha… in nasprotja se privlačijo;
-
pa
o »zaslugah ljudstva« (kadar je govora o nekih dosežkih) in o »krivdi tistih
grdih« (ki, očitno, niso del »ljudstva«, obenem pa so, od tega »ljudstva«, kaže
tako, krepko številčnejši in močnejši);
-
pa
o roka-roko-umije in, na drugi strani, o vsi-tako-delajo;
-
pa
o kovačeva-kobila-je-vedno-bosa (kar pri njih zagotovo ne drži!) in o najprej-je-treba-zase-poskrbeti;
-
pa
o »oblast pokvari« (potemtakem bi se je bilo potrebno izogibati) in, na drugi
strani, o njihovih težnjah po odločanju…
Ja, »zbodla«
me je neka »modrost«, iz stalne rubrike neke »modrijanke«: ljubezen je vedno
glasna, če je ne slišiš, je ni. In sem pomislil, nemarnež – kaj pa, če ima
nekdo rad, in to ne po njihovo, pač pa zares rad, pa, iz tega ali onega
razloga, svojih čustev niti izpove ne, je povsem neslišen?!
Res bi
bilo smešno… v kolikor je smešno v norišnici med norci biti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar