Ni ga,
ki zraste, ne da bi bil ostalim moteč…
Guliver.
Ne vem, če se je Svift zavedal vprašanj, iz povsem vsakdanjega obstajanja,
katera je načel s svojo pripovedjo o velikanu-v-deželi-Liliput, dejstvo pa je,
da je z Guliverjevo podobo spregovoril o tem, o čemer sem v uvodnem stavku
zapisa zastavil…
Ko se
je »velikan« znašel med palčki… mejduš, ni tak, kakršni smo mi, ni normalen,
nekaj je narobe z njim, so vedeli ugotavljati palčki. Njim je, tako in tako,
merilo pravilnosti njihova podoba, drugačnih niti poznajo ne, pa…
Grozljiv
je, ko bo vstal, nam zmore vse poteptati, tudi naš način živetja, celo nas,
strah vzbuja, so ugotavljali, medtem ko jim je zbujajoč se strah porajal odpor,
nasprotovanje, in jih pognal v metanje-polen-pod-noge-v-spotikanje, pardon, v
to, da so Guliverja zvezali…
Vrag je
s tem, kadar palčki skušajo velike zvezati, takrat jim njihove palčje namere,
vsaj običajno, ne uspevajo najbolje, in je tudi v konkretnem primeru Guliver
potrgal palčje vrvi, vstal, in se nebu naproti podal. Kakopak, ko je videl kje
se je znašel, in med kom, se je najprej sklonil, nato tudi pokleknil, da se je
vsaj malo palčkom približal, glede na to, da obratnega niti sanjati ni moč…
Začetni
ojoj je, počasi, nadomestila radovednost, nato celo sproščenost, ko so
palčki-malčki ugotovili, da jim Guliver ničesar slabega ne želi, še več – kmalu
so ugotovili, da zmorejo z njegovo velikostjo, z njegovo močjo, z njegovimi
sposobnostmi in znanji, celo pridobiti, pa jim je ljub postal. Resnici na
ljubo, ljube so jim postale Guliverjeve velikost, moč, sposobnosti in znanja,
kajti…
Ob vseh
prednostih, tistih, kakopak, katere je moč v lasten prid izrabiti, so se tudi
neugodnosti pokazale: Guliver je v enem obroku pojedel več kot cela država v
mesecu dni, če so ga hoteli postriči, so morali lestve sestavljati, se
izpostavljati in tvegati višino, pravzaprav padec z nje, postaviti so mu morali
streho nad glavo, mu posteljo narediti… vendar – dokler vidiš neke koristi, dotlej
se tudi delati splača…
Močno
dvomim v to, da so liliputski palčki v čemerkoli drugačni od običajnih, pa
domnevam, da se je radi Guliverjeve specifičnosti porodil tudi tisti
oh-ko-bi-tudi-jaz-tako, najboljša osnova za rojstvo zavisti, le-ta pa zna
postrani gledati, in se tudi sicer kot prav nič lepo čustvovanje ne izkazuje,
bentiš, ko bi si vsaj nogo zlomil, da bi bil za kak meter bližje nam… če že mi
k njemu ne moremo…
Da,
dejstvo je, da zna biti velikost moteča, izjemno, sredi pritlikavosti, in je
prav tako dejstvo, da skušamo vse moteče odpraviti, na različne načine, in,
znotraj občestva, praviloma na nelepe. Kakopak, prija nam, kadar nek »velik«
naš-ponos požene, s svojimi izkazovanji, kakopak, do katerega sicer sami nikoli
ne bi dospeli, palčki, kakopak, in nam prija, kadar nam, prav tako nek »velik«,
postreže z žarnico, z avtomobilom, ma, celo z ekspres-loncem, pa čeprav nam
taisti »velik«, sam po sebi, niti ni najbolj všečen (ko bi nam bil, bi se
skušali po njem ravnati, se po njem zgledovati, ali bi »vsaj« upoštevali
njegova mnenja), še več, dobesedno moteč nam zmore biti… zlasti takrat, kadar
nam ne izboljšuje, pač pa posega v nas, nam skuša kratiti, da bi ostalo vse
izboljšal…
Nisem
nek svetovni popotnik, malo je držav, v katerih sem bil, vendar – ne vem, čemu
imam občutek, da liliput, in liliputance, še kako dobro poznam, da sem
odraščal, in da živim, v svetu – palčkov?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar