Bijem
jo, kratim pravice,
ona pa
vztraja,
pa,
kakor na krilih ptice,
se v
nebo podaja,
bijem,
sekam, mlatim, režem,
ona pa
smejoča,
komaj
dušo si privežem,
že v
nebo je žgoča!
Bo po
svoje, ne po moje,
se je
odločila,
dokler
zima v mraz ne poje,
vselej
bo krenila,
jo neba
prostranstvo vabi,
k soncu
se podaja,
mene pa
nevolja grabi,
kletev
mi poraja…
In
zastavljam, da zastavim,
da mi v
nič uide,
da obup
v spokoj pripravim,
že ko
up vzide,
vse od
nekdaj, pa do kraja,
le tako
mi teče,
bolj se
niču ne podaja,
bolj pekli,
in peče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar