Nebo mi je prek glave

Ko globoko v dalje se raztezaš,

in polagaš mi ves svet v dlan,

me le dražiš, prav hudo me begaš,

premišljujem, na katero stran…

 

Ko se jočeš, in se tlom razdajaš,

mi ne znese, prehudo tišči,

vse moreče, ker mi dan razkrajaš,

do vesele pesmi mi sploh ni…

 

In potem sem, in potem le jaz sem kriv,

ker obstajam, se počez podajam,

a kaj morem, takšen bom, dokler sem živ,

v smehu plešem, v solzah se razkrajam…

 

In potem sem, in potem le jaz sem ta,

ki postava, in okoli bega,

vsak gre name, noče dražiti neba,

mu je lažje, se z mano raje krega…

 

Pa le iščem, iščem, tavam naokrog,

vedno upam, jutri mi prinese,

a ostajam, po pravilu, praznih rok,

se iskanje mi slabo obnese…

 

Nič ne morem, nič ne morem, je tako,

me povleče, kakor sila hoče,

pa odhajam, ko veselo je nebo,

in obstanem, kadar se zajoče…

 

Nič ne morem, kdo pa vpraša me za kaj,

sem na svetu le za vse težave,

a le iščem, iščem zase miren kraj,

kjer nebo ne bo mi več prek glave…

 

Pa le iščem, iščem, tavam naokrog,

vedno upam, jutri mi prinese,

a ostajam, po pravilu, praznih rok,

se iskanje mi slabo obnese…