Valovi

Valijo se vali, da bi se razdali,

drsijo, kot prsti, kot tople dlani,

po sipki obali, kot bi ljubkovali,

in zibali sanje v mir zvezdne noči…

 

Valijo se tiho, prek morja gladine,

kot, nekdaj, dotiki čez njeno telo,

vabeč plahe misli, boleče spomine,

vabeč, kar bilo je, in nič več ne bo…

 

Iz modre globine, v nemir porojeni,

igrivi, sanjavi, in v vetru ravnani,

nekoč v njene kodre so prsti pleteni

nasmehe ljubeče nosili v dlani…

 

Valijo se vali, in morje šepeče,

za hip se zazdi, kot da slišim njen glas…

A, trpka resničnost za nos me povleče,

že davno minil je valov mojih čas…