Sem
podal se že v čakanje, pómlad da vzide,
ne
slovenska, ta, moreča, zmore le dušit,
tema
je za mrtve duše, za zveri, in gnide,
jaz
pa raje čistonébno sonce grem slavit…
Zdaj
bom mesece odšteval, preden rádost plane,
ko se
neka volja skaže, ki v spev želi,
z
vsakim dnem, ki v nič ga vržem, vem, me manj ostane,
a se
splača vse jih dati soncu, da vzcveti…
Biserptica
še vztraja, v dlani jo varujem,
greje
jo utrip postaran, zanj še najdem moč,
v
zameno me bodri, naj še naprej kljubujem,
skupaj
bova bojda znala prebroditi noč…
Že
podal sem se v čakanje, vadil sem življenje,
resda
rado je razkrilo tisti svoj zaman,
a –
ko mine v laž odeto silno vse norenje,
se
vsaj dnevu bo ponovno jel kazati dan…
Ni komentarjev:
Objavite komentar