Običajno
nimam navade čakati do zadnjega trenutka, a se je tokrat prav to pripetilo.
Pač, imam serviserja, ki je, očitno, dovolj dober mojster, da ga pozovejo iz
nuklearke, takrat, kadar se za remont odločijo. In tudi tokrat je ves čas
sodeloval pri vzdrževalno-obnovitvenih delih…
Kakorkoli
že, Astrid je servisirana, s podaljšano registracijo, pa sme, mirne vesti,
kreniti v svoje dvajseto, in najino enajsto leto. Doslej sva si vdano sledila,
in razen obnavljanja nekih potrošnih materialov, na katere čas neusmiljeno
deluje, drugih nevšečnosti ne poznava. Tudi pločevina ne kaže nekih znakov
naveličanosti, pa me, vrag ga vedi, utegne preživeti. Ne vem, a, zaenkrat vsaj,
čeprav sem jo devet let staro kupil, imam z njo manj nevšečnosti, kot sem jih
imel s katerimkoli poprejšnjim, tudi novo-kupljenim. Morda ji je všeč, ker jo
vsakokrat nagovorim, ko se na cesto podava, in jo pohvalim, da je pridna…
Ni komentarjev:
Objavite komentar