Želje kot gibalo?!

»Strokovnjaki« vedo, da so želje gibalo, da so one tiste, ki usmerjajo naša ravnanja, vendar…

 

Tako zmore »vedeti« samo pamet, tisto neposredno vzročno-posledično mišljenje, medtem ko je resnica popolnoma drugačna, in so, v njej, želje samo orodje, sredstva DEJANSKIH gibal - potreb! Da, želje so samo posledice nekih potreb…

 

V končni fazi so vse potrebe subjektivne narave, kajti če se odločim, da ne želim živeti, potem ničesar ne potrebujem, sicer pa jih delimo na objektivne in subjektivne…

 

Objektivne potrebe so tiste, brez katerih izpolnjevanja živetje ni možno. Denimo – potrebujem vnašati hrano in tekočino, potrebujem neko zatočišče pred vremenskimi in ostalimi okoliščinami, potrebujem določena ugodja, na temelju katerih zmorem dospeti do volje-po-živetju. Takšnih potreb ni moč ukiniti, v kolikor naj bi živetje obstajalo, jih je pa moč brzdati in kot objektivne obravnavati izključno tisti minimum, brez katerega dejansko ne bi šlo…

 

Vse, kar ne sodi med objektivne, sodi med subjektivne potrebe. In tu se zadeva krepko zaplete, ne nazadnje tovrstne potrebe niso krive samo za potrošništvo (posledično za marsikaj, od onesnaževanja do spopadov), pač pa so tisto, kar dejansko ogroža obstanek poznanega nam sveta. Čemu?! Preprosto…

 

Vse, kar obstaja, obstaja znotraj nekega hierarhičnega reda, in prav nič ne pomaga blebetanje o demokraciji, enakopravnosti, enakosti, ko pa ta stanja NISO v beticah, pač pa NAGONI po svoje zadeve urejajo…

 

Razumsko zasnovani možgani premorejo ustvarjalne zmožnosti, pa zmorejo iz-sebe tvoriti določene vsebine, na temelju katerih postanejo prepoznavni (napram preostalemu v okolju), obenem pa zmorejo potešiti lastno potrebo po preverjanju svojega dosega, zmorejo sebi, in ostalim, določeno uspešnost, posledično tudi vrednost, smiselnost oblikovati, dočim je pri nagonskih popolnoma drugače…

 

Nagonski možgani NISO tvorni, ne zmorejo iz-sebe do nekih (tudi svojih) vrednosti dospevati, a imajo potrebo po (samo)dokazovanju in po tem, da se razlikujejo od drugih, da se, na resda nevidni, a kljub temu obstoječi, hierarhični lestvici postavijo višje od drugih. In ker tega ne morejo početi iz-sebe, potrebujejo neke nadomestke (lastnih ne-zmožnosti), in ti nadomestki so – vse, kar obstaja v svojih materialnih podobah, in kar zmore nagonskim predstavljati določene vrednosti, imetje skratka.

 

Da, to je prekletstvo, kajti – vselej se najde, ki ima več, in ta, njegov več, zna biti sila moteč, pa… če vsi ostali prek zime jedo jagode, jih bom tudi jaz, če imajo vsi ostali avtomobile, ga bom imel tudi jaz, po možnosti še boljšega… skratka – potrošništvo ni prav nič drugega, kot odsev bebave nezmožnosti, ki želi sebi do določene lastne vrednosti dospeti, napram ostalim, a tega drugače ne zmore, kot z denarjem (pri čemer se niti tega ne zaveda, da z imetjem NE povečuje lastne vrednosti – vsaj v očeh dejansko normalnega ne – pač pa zgolj vrednost imetja)…

 

Trdijo, da so zadovoljni, v svojih živetjih, celo o sreči, nasploh, jih poslušam govoriti (zanemarimo »malenkost«, da ne vedo, kaj to sreča je, v nasprotnem bi previdneje s to besedo!), obenem pa jih nenehno tisti drugi-imajo moti, nenehno ga gledajo, nenehno bi tudi sami takisto, pomeni, da v njih konstantno obstaja želja-po-imeti-še-več, pomeni, da v njih nenehno obstaja potreba-po-imeti-še-več, pa – povsem logično: tam, kjer obstajajo NE-izpolnjene potrebe, tam nikakor, niti v teoriji, NI moč govoriti o zadovoljstvu!

 

Razumski zmorejo brzdati, celo povsem odpraviti tovrstne, subjektivne potrebe (posledično tudi želje), s čemer jim je dana zmožnost dejanskega dospetja do zadovoljstva (in bi ga v DRUGAČNEM, NE-nagonskem, okolju tudi živeli!), dočim so nagoni večno lačni, večno obsojeni na to, da se naokoli ozirajo, pa bodisi, v odvisnosti od zmožnosti, dospevajo do nekih (zgolj) kratkoročnih zadovoljstev (NE da se za/mašiti praznine!), bodisi živijo v zavisti, v pohlepu, ne nazadnje na način, da, vsaj posredno in načeloma, zavoljo lastnih želja ogrožajo druge krog sebe.

 

Dalo bi se, na to témo, veliko pisati, a današnji moj namen je bil zgolj zoperstaviti se mnenju »strokovnjakov« o tem, da so želje gibala naših ravnanj.