nedelja, 15. oktober 2017

O ne/pristojnosti mnenj(a)



Moja demokrata imata vselej svoje mnenje, o vsem. Sicer ju nihče zanj ne povpraša, vendar menita, kakor vsi nagonski, da sta poklicana meniti.

Tudi vesta, da jima je vse razumljivo, saj svet gledata z odprtimi očmi. In je, kakor za vse nagonske, tudi zanju šola(nje) oz. izobraževanje kot tako, nepomembna zadeva, kajti – kaj bi se (uradno)
 spoznaval z določenimi vsebinami, ko pa že po sami naravi (lastne pameti) vse veš, celo veš več od vsega?! Pa tudi…

Kaj bi se sploh izobraževal, ko pa ne razumeš tistega, o čemer se (na)učiš?!

In bi moja demokrata tudi hodila volit, menita, da tudi njima pripada volilna pravica (ob vseh ostalih človekovih pravicah). Četudi nista zmožna sama krojiti lastne usode, vsaj odgovorno, razumno ne, sta prepričana v svoj prav. Ne nazadnje – če tovrstne pravice veljajo za milijarde nagonskih bitij (ki, resnici na ljubo, celo uporabljajo dosežke razuma, kolikor jim je to v moči, in se celo znajo izkazovati, vsaj v grobem, podobno, kot se razumska bitja… a le do takrat, ko odprejo usta, in na plano pride vsebina njih umskih zmogljivosti), čemu ne bi veljale tudi zanju, ki sta le nekoliko bolj kosmata?!



Ni komentarjev:

Objavite komentar