Vera in razum

Večina t. im. človeštva je verna…

V bogove verujejo bodisi povsem običajna (in v smislu običajnosti »normalna«) nagonska bitja, bodisi psihično okvarjena, obolela razumska bitja, tako da samo ne/verovanje v boga (v bogove) nikakor ni tista vsebina, na temelju katere bi se dalo trditi o nagonskosti (nerazumskosti) ali razumskosti posameznika. Celo del nagonskih bitij ne veruje v bogove, v klasičnem pomenu verovanja, vendar zgolj zaradi tega, ker so v takšno neverovanje naučeni. Da pa poslujejo (funkcionirajo) na povsem istih osnovah, kot ostala nagonska bitja, je razvidno iz tega, da neke posebne moči (s katerimi opravičujejo, dojemajo neuspehe, temelječe na njih lastni nezmožnosti, nesposobnosti), neka posebna verovanja izkazujejo v odnosu napram npr. položaja (funkcije), denarja (kapitala, bogastva), družbenega (ali ožje lokalnega, denimo šolskega, zdravstvenega, bančnega…) sistema, celo v odnosu do povsem običajnih predmetov.

Da tudi razumsko zasnovana bitja zmorejo funkcionirati (delno ali v celoti) na enak način kot nagonska, to ni nič čudnega: od malega so v krepki manjšini, v času nezrelosti (osebnostnega dozorevanja) so pod nenehnim pritiskom (absolutno) večinskega okolja, in prav zaradi vpadanja v kalupe taistega okolja so prisiljena sama sebe (za)tajiti (delno ali v celoti), zaradi česar pride do psihičnih okvar (v razumsko zasnovanem posamezniku je tisti njegov pravi »jaz« potlačen v globino, v zavestno nedosegljivost, s čemer je povzročena dvojnost posameznika – njegovo jedro je razumsko, njegovo izkazovanje, tudi miselno, pa povsem nagonsko).

Pričujoče vrstice zapisujem na osnovi praktičnih izkušenj, zaradi katerih z vso odgovornostjo trdim, da se sicer razumsko zasnovano bitje, a psihično povsem okvarjeno (zaradi pritiskov okolja) izkazuje s popolnoma enako umsko nezmožnostjo, s katero se izkazuje (absolutno) večinski nagonski del. In šele morebitna odprava psihične okvarjenosti (obolelosti) znova vzpostavi razumsko delovanje (prej) obolelega.

Kakopak je teža okvarjenosti (obolelosti), njen obseg, njeno izkazovanje v umskih nezmožnostih… odvisna predvsem od tega, katere vsebine so bile v okolju posameznikovega odraščanja »zapovedane«, po njih vprašanju ni bil dovoljen dvom, lastno mišljenje. Tako da obstajajo tudi povsem razumsko delujoči posamezniki, ki pa se, kljub svoji siceršnji razumskosti, izkazujejo z – vero, z verovanjem, torej z nečim, kar je v popolnem nasprotju od razuma!

Razum, denimo, temelji na dvomu v dorečenost dejstev, resnic. Razum potrebuje spoznavati, ugotavljati, preverjati, in šele ko v praksi izkaže sprejemljivost dognanega, takrat ve, da je dognano – resnica! Resnica, dosegljiva v okviru obstoječih spoznanj, potemtakem resnica, ki se utegne, ob nekem novem razkritju, spremeniti, dopolniti, nadgraditi. Vera, po drugi strani, dvom v predmet lastnega verovanja odklanja, ga ne dopušča, in je zanjo trditev o obstoju predmeta verovanja, zadosten razlog za samo verovanje. In na takšen odnos ne vplivajo niti številne padle trditve, trditve, ki so v preteklosti veljale kot absolutne resnice, a so se kasneje izkazale kot nesprejemljive, in so jih morala celo verovanja prilagoditi, spremeniti. V smislu spreminjanja posledic, posledičnega, nikakor pa v smislu preverjanja samega vzroka nastalih sprememb.