V
svetu, ki NAJ bi bil sestavljen iz enakih bitij, obstajajo številne NElogičnosti,
potemtakem NEresnice, in vse temeljijo prav na RAZLIČNOSTI, POPOLNI DRUGAČNOSTI
bitij, ki ta svet sestavljajo! Ta bitja namreč, in to je dejstvo, NE premorejo
enakih vsebin, še več, občost sploh NE pozna značilnosti človeka, o njih
NIČESAR NE ve, obenem, kakopak, sebe smatra za pripadnike vrste Homo Sapiens
(EDINE človeške vrste), obenem ISTI jezik, ISTE besede uporablja, pa z njimi
označuje tako svoja ravnanja, kakor tudi človekova, ne glede na to, da se tudi
ta ravnanja popolnoma razlikujejo, kajti – pogojena so s popolnoma drugačnimi
dojemanji, razmišljanji, čustvovanji, pa, v končni fazi, nikakor ne morejo biti
eno-in-isto. Je vrag, kadar je večinska žival prepričana, da je človek, da je
njeno »po človeško«… takrat DEJANSKO človeško postane povsem obrobna zadeva…
Vse,
česar si občost želi, a ji ni v dosegljivosti, vse – RAZVREDNOTI(jo), temu
vsemu skušajo ZMANJŠATI pomen, s čemer same sebe tolažijo v stanjih
nedospelosti do želenega. Dva povsem banalna primera zapišem…
Denar.
Na eni strani »vedo«, da je »denar sveta vladar«, in da je moč z denarjem »kupiti
vse«, na drugi strani pa, ko in ker ga nimajo, je slišati tisti njihov »ni vse
v denarju«! Pomeni, da lastno željo po biti-nekaj-posebnega (in to željo si
zmorejo ustvariti izključno z denarjem!) in željo po
imeti-tisto-kar-želim-imeti-in-kar-je-moč-kupiti na nek način negirajo, saj jih
takšna, razvrednotena, nekoliko manj »razžira«. In – v bistvu imajo, čeprav NE vede,
NE zavedajoč se samih sebe, celo prav, v tej svoji tolažbi, in čeprav ta »ni
vse v denarju« njim NI resnica, prav, kajti v denarju dobesedno NIČESAR NI (je
zgolj, nič več kot to, plačilno sredstvo), in čeprav lahko z njim (ali s čemerkoli
drugim) kupiš izključno NEvrednosti, neke LAŽNE podobe »osebnega bogastva,
osebne vrednosti«.
Smrt.
Po eni strani trdijo, da imajo nekoga radi, da si brez njega ne znajo
predstavljati lastnega živetja, po drugi strani pa, ko le-ta umre, donijo
njihove »tako in tako se je matral/a v zadnjem času«, »tako in tako ničesar od
življenja ni imel/a«, celo tisti »bolje zanj/o, da je umrl/a, se je vsaj
trpljenja odrešil/a«. Tudi v teh nasprotjih je moč govoriti o nesmislih, o
popolnih nelogičnostih, neresnicah, kajti…
Če
gledam z vidika pokojnika (-ce), potem – ko bi mu(ji) trpljenje bilo zares
močnejše od želje-po-živetju, potem bi, bržčas, skušal/a to svoje živetje
skrajšati, obenem pa ničesar ne bi počel/a za to, da ga podaljšuje… z drugimi
besedami to pomeni, da pa je pokojnik(-ca), kljub trpljenju, »nekaj« imel/a od
svojega živetja, in da je bil/a za ta »nekaj« pripravljen/a tudi (po)trpeti,
obenem pa – kako je lahko »bolje«, da umre, da izgine tisto/i/a, katero/ega
imaš rad, kajti v lastni sebičnosti (značilnosti nagonskih bitij) želiš imeti
ob sebi, in zase, tisto, kar »imaš rad/a«?! Sicer pa… že sedmine, ki se, v
novejših časih odvijajo takoj po pogrebu, druženja, običajno v gostilnah, na
katerih smeh, sproščenost, žretje in pitje, celo glasba… pričajo o njih silnem »imeti-rad-drugega«
– bentiš, a če me nekaj potolče, če me v žalost popelje, ne, ne vem kako bi, v
takšnem primeru, zmogel preko (mimo) te žalosti, v hipu pozabiti nanjo, in se z
dobro razpoloženo voljo v gostilni izkazovati?!
Mimogrede:
(tudi) ti dve, zapisani, zadevi pričata o tem, da se nagonska bitja samih sebe
NE zavedajo, v podobi nekih lastnih celot, pač pa je njihov »jaz« sestavljen iz
več pod-jazov, ki drug drugega NE poznajo (povsem ENAKO kot pri duševnih
boleznih ali težjih psihičnih stanjih!)… radi tega tudi so »oportuna«, radi
tega se tudi zmorejo, brez načel in načelnosti, nenehno prilagajati spremembam
v okolju, in s tem lastne podobe v drugačnostih izkazovati!
Kakorkoli
že, tako, kakor skušajo razvrednotiti vse ostalo, česar si želijo, a do istega
niso zmožni dospeti, takisto počnejo tudi s tistim JAZ, s tistim EGO-m, pa v
vseh primerih, v katerih se nekdo izkazuje z neko prepričanostjo-vase, z neko,
umišljeno ali dejansko, lastno suverenostjo, porečejo da »je ego na delu«,
potemtakem s tem izkazujejo razvrednotenje tega ega, še več, ga prikazujejo kot
nekaj slabega, pa čeprav…
Da,
tudi tu, znova, nastopi čas za opisovanje dveh popolnoma različnih zadev (pri
različnih bitjih so različna vsa njihova izkazovanja, pa naj na prvi pogled,
sila površen, še tako kot enaka zgledajo!), zadev, ki ju zmorem poimenovati z
besedama samozavest in domišljavost! ENAKO se izkazujeta (zgolj na prvi
pogled), dokler do dejanj ne dospeta, seveda, takrat pa razkrijeta, da sta
popolnoma drugače utemeljeni, zasnovani, in da je prva, samozavest, utemeljena
na dejanskih zmožnostih in na (samo)zavedanju le-teh, medtem ko druga nima
drugačne opore, kot izključno – neumnost, in ne-zavedanje samega sebe, vključno
z lastno neumnostjo!
EGO =
JAZ. Pa ne katerikoli jaz, pač pa jaz v ENOVITI svoji podobi, kot zaokrožena
celota, kot KONSTANTA, če želiš kot načelnost, kot tisti nekaj, ki NI odvisen
od okoliščin (kakor so odvisne podobe nagonskih bitij!), pač pa izključno od
lastne zasnove!
Za to,
da sploh zmoreš imeti-samega-sebe, kot enovitost, da zmoreš o-sebi-vedeti,
se-sebe-zavedati-kot-celote, za to – moraš biti RAZUMSKO zasnovan! Razum je
namreč tisti, ki SOČASNO z RAZLIČNIH »koncev« na ene in iste stvari gleda
(potemtakem tudi na samega sebe), se teh svojih (različnih) videnj tudi zaveda
in na temelju njih ugotovitev CELOSTNE ( = OBJEKTIVNE!) zaključke, ugotavljanja
poraja… dočim je pri nagonih tako, da v danem trenutku (in VEDNO) vidijo
izključno z enega samega zornega kota, obenem pa so sami sebi merilo ugotavljanja
(pomeni, da so njih ugotovitve povsem SUBJEKTIVNE, nikakor ne dospevajo do objektivnosti,
do resnice!), pa radi tega tudi dospeva do tega, da se ISTA posamičnost v
RAZLIČNIH okoliščinah do ISTIH zadev izkazuje – popolnoma DRUGAČE! Da, od tod tudi
njihova, večinska, DVOJNA merila, po katerih je slabo, katero »jaz« izvršim,
obravnavano popolnoma drugače, kot je obravnavano ISTO slabo, katero povzroči
nekdo drug! Kakorkoli že…
Razumsko
bitje SE zaveda lastnih ne/zmožnosti, pa tam, kjer VE, vztraja pri svojem védenju,
navkljub temu, da celotno okolje trdi drugače, medtem ko tam, kjer ne ve,
zlahka svoj ne-vem izreče.
Nagonsko
bitje pa »ve«, vselej in vse, čeprav, s časom, dospeva do tistega
tega-pa-takrat-nismo-vedeli. In je tudi nagonsko bitje prepričano v lastno védenje,
potemtakem je prepričano tudi v lastne zmožnosti, ki se šele takrat, ko je
potrebno preiti-z-besed-k-dejanjem izkažejo kot NEzmožnosti! Z drugimi
besedami: obstajata dve prepričanji, na pogled enaki, čeprav je SAMOZAVEST
stoječa na ugotovitvi (zavedanju) DEJANSKIH stanj, medtem ko DOMIŠLJAVOST
temelji na UMIŠLJENEM, potemtakem na dejansko NEobstoječem (z izjemo NEumnosti,
ki je, kakopak, še kako obstoječa)! Obenem pa – kako bi pri nagonskih lahko
govorili o nekem ENOVITEM, celostnem JAZ-u, ko pa so sestavljeni iz RAZLIČNIH »obrazov«,
iz RAZLIČNIH »zavedanj«, in je »samo« od okoliščin odvisno to, kako se bodo
izkaz(ov)ali?!
Res je,
obča domišljavost, obči NEOBSTOJEČI jaz je sila nadležna zadeva, zavoljo katere
splošna nezmožnost, splošna neumnost povzroča toliko škode, da bi bilo svetu
bolje, ko sploh obstajala ne bi, dočim… je Galileo vedel o tem, da se Zemlja
vrti krog Sonca, o tem, da je Sonce (in ne Zemlja) središče vesolja?! Mislim,
da je! Se je njegov jaz izkazoval kot nekaj negativnega, s tem, ko je vztrajal
pri svojih trditvah, ali pa, morda, brez (tudi) njegovih trditev še danes NE bi
poznali resnice vsaj o teh zemeljsko-sončnih zadevah?! Mislim, da je bilo kar
dobro, to, da je vztrajal, to, da je njegova SAMOZAVEST pri občih vzbujala
komentarje v stilu spet-je-njegov-jaz-na-pohodu…
Takole,
mislim, da sem pojasnil, vsaj skušal sem to narediti, določene osnovne zadeve,
povezane s tem vražjim, ali pa tudi ne, jaz-om, pa lahko zdaj pojasnim tudi to,
zakaj trdim, da je beseda egoizem sila »nerodna« izpeljanka, iz besede ego,
celo tako »nerodna«, da, če to želi, ali pa ne, NEresnico izpričuje…
Egoizem
= SEBIČNOST. Le-ta ni »odlika« vseh… pač pa »zgolj« večine, nagonske.
Razumsko
bitje je z UVIDEVNOSTJO že ROJENO! Morda prav zaradi tega, ker se je razum
zmožen zavedati celote, potemtakem tudi lastne vloge v njej, in se je,
posledično, zmožen zavedati tudi učinkovanj, lastnih (na celoto) in posledičnih
(celote na posamičnost)… pa se zaveda tudi tega, načeloma sila preprostega
dejstva, da zadovoljstvo posameznika še NE pomeni tudi zadovoljstva celote,
medtem ko zadovoljstvo celote POMENI sočasno tudi zadovoljstvo posameznika… in
se zaveda tudi tega, da kombinacija zadovoljen-posameznik, na eni strani, in NEzadovoljna
celota, na drugi, v času do prav ničesar dobrega ne pelje. In prav radi tega
so, VSELEJ, POSAMEZNIKI (razumski) tisti, ki SPREMINJAJO, ki se zoperstavljajo
obstoječim (večinskim) »resnicam«, in, posledično, tudi ravnanjem! Pa čeprav
radi tega, ker se večini zoperstavljajo, sebi neugodnosti povzročajo, kajti
odzivi večine praviloma NISO naklonjeni tem posameznikom, pa…
Kako je
moč nekomu, ki DEJANSKO razpolaga s svojim jaz-om, s svojim EGO-m, ki SE ZAVEDA
celote, ter temu ustrezno učinkuje z UVIDEVNOSTJO (do te celote in njenih
sestavnih delov), nekomu, ki si v LASTNO ŠKODO prizadeva spreminjati… kako je
moč takšnemu očitati sebičnost, egoizem?! Ni, ni moč, razen v primeru, seveda,
da te očitke poraja (obča) neumnost! Po drugi strani pa…
Kako je
moč kot pravilno obravnavati izpeljavo besede egoizem (iz besede ego) tam, kjer
ega sploh NE premorejo, v njegovi enovitosti, celovitosti, ker so iz RAZLIČNIH
svojih podob sestavljeni?! Obenem pa je sebičnost ena temeljnih njihovih
značilnosti!
Ja, tu
je razlaga možna izključno na sledeč način…
Razumsko
bitje, ki NE terja SEBI, pač pa do lastnega (zadovoljstva) dospeva SKOZI
CELOTO, ima tako telo, kot tudi VSEBINO (zmožnosti popolnoma DRUGAČNEGA
mišljenja, dojemanja, čustvovanja, izkazovanja… občutno drugačnega,
nasprotujočega splošnemu, občemu), ima svojo PREPOZNAVNOST, svojo OSEBNOST, in
to bitje NE živi zato, da bi svoje materialne potrebe zadovoljevalo, dočim –
nagonsko bitje te vsebine NE premore, edina »vrednost«, s katero razpolaga, je
njegova materija, telo, pa tudi zmore (pravzaprav to NENEHNO počne) terjati,
pričakovati, jemati SEBI, zase, in takšno bitje živi za to, da potrebam svoje
materije zadosti! Oni živijo-da-jedo-uživajo-da-jim-je-čim-lepše! Pomeni…
EGO =
OSEBNOST, in ne samo tisti »jaz«, dočim vsako telo premore samo SEBE, pa čeprav
se v popolni odsotnosti osebnosti izkazuje!
Ne,
zagotovo izpeljava, v besedo egoizem, NI pravilna, medtem ko je prevod v
slovenščino, tisti SEBIčnost, popolnoma ustrezen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar