Ko prek
sveta smrdljiva reka,
prepolna
blata, vse razkraja,
vse
bolj se misel mi poraja:
v
rezervat človeka!
Povsod
je opičja narava,
žival se
vse glasneje kaže,
da žre,
razdira in umaže
njena
sebična, trda glava!
V govno
se bodočnost steka,
živali drugega
ni znati
kot le
požreti in posrati,
vse
bolj neslišen glas človeka!
Pa
smiselno se, bržčas, zdi,
da bi,
v hvaležnosti živali,
v
rezervate ga poslali…
naj v
njih v miru odtrpi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar