Le bol nenehna…

Odkar podal sem se hoditi

v domneven svet dobrih ljudi,

iščoč obraze, najdem riti,

človeka skorajda da ni!

 

Obrazi redki, tu in tam,

zvečine pa vse drugo

krasi dvonogo kugo,

ki je ni prav nič sram…

 

… ko kaže, v duhu, pač, potrebe,

da brez značaja, in zgolj riti,

ne-sluzasti ne znajo biti,

le - kameleoni in amebe!

 

Pa majhen, in ponižen spak,

da večjemu v rit sili,

a se šibkejši mu ne smili

ko mu dospeva pod korak!

 

In prav jim je zgolj kar jim prija,

kar jim želodce lačne hrani,

ter do ugodja jim ne brani,

ko se množi njih svinjarija!

 

Da, iščoč svetlobo, in življenje,

le do smradu sem smel dospeti,

po poti svoji sam živeti

le bol nenehno, in trpljenje!