Listu papirja…

Nekako tožen se mi zdiš,

v kotu, poln praznine,

ko nemo zgolj v nič ležiš,

in v niču čas ti mine,

če v dar bi ti bile oči,

da z njimi bi povedal,

prepričan sem, prav zlahka bi

solzé v njih ugledal…

 

Pač, nisi bil v zaman nek tkan,

da up bi te le begal,

medtem ko bi iz dneva v dan

zgolj prah prek tebe legal,

pa kot bi sanjal, hrepenel,

da smel bi poleteti,

da bi te pod pero vzel

in dal ti zaživeti…

 

In – ko te vzamem v roké,

da misli mi porajaš,

v veselju steče ti srce,

medtem ko se razdajaš,

z besedo vsako te je več,

samo da čezte šine,

naj boža, reže kakor meč,

v objemu z njo ti mine…

 

Na koncu pa, ko zadnji glas

ti prek beline zdirja:

kot da ujel v dlani si čas,

nič več le kos papirja!