Med sijočimi fasadami…

Vsakdo se lahko kaže samo s tistim, kar ima, pa… če v sebi ničesar nimaš, razen temne, hladne, neumne praznine, potem moraš krog sebe imeti. In moraš nabirati, nenehoma, da bodo videli tvojo veljavo, tvojo vrednost. Pravzaprav niti tvoja ni, zgolj lastiš si jo, kot perje, ki je iz drugih živetij pognalo, da bi se ti vanj, v tuje, odeval…

 

Da, pri njih obstaja čudežna moč denarja, baje je z njim moč vse kupiti. In beda, kakršna so, to tudi »vedo«. Kako ne bi, ko pa je celo njihova »ljubezen« na prodaj?!

Očitno je moč obstajati zahvaljujoč ničevosti, zahvaljujoč neumnosti, preračunljivi, povsem nemoralni, v nasprotnem jih že zdavnaj ne bi bilo! In je težje, krepko težje, kadar si drugačen. Hura, baje jim dobro šteje… a kaj, ko v njih slabo vlada, pa ga kot dobro poznajo. In kaj, ko pa je »smisel« življenja v polnem želodcu in v zadovoljni riti! Uboga Narava… niti greha ji ne morem pripisati, radi njih, kajti z njimi, vsaj neposredno, ničesar ni imela, in se vse ostalo, vse njene stvaritve, kot potrebne, smiselne izkazujejo… ko sproti, da zmorejo svoje namene opravljati, tudi za lastne želodce, za svoja ugodja skrbijo. Da, velika razlika obstaja med tistima »jem, da živim« in »živim, da žrem«!

 

Vsakdo se lahko kaže samo s tistim, kar ima. Celo hiše. Obstajajo tudi takšne, da pomisliš, ko jih zagledaš, kako bi jih bilo najbolje podreti, a ko vstopiš zadihaš neke zgodbe, se v objemu neke topline znajdeš. Redkost, med vsemi sijočimi fasadami, ki praznino krasijo.