Odletelo jutro…

Za kljun sem, znova, jutro ujel,

ko v dan se je kazalo,

da temo bi pregnalo,

zbudilo ptice spev,

pa leglo mi je v dlani,

v prebujanju dehteče,

še malo ne boječe,

da se jim prepusti…

 

Se hlad je v dlaneh topil,

utrip mu klical trave

nebeške je planjave,

da v dah bi jih ovil,

še pesem sem na pot mu dal,

da sonce bi krepila,

obraz mu razsvetlila,

zaspan še in sanjav…

 

In – ravno ko sem ga ogrel,

že krila je razpelo,

z dlani mi odletelo,

v nek neznan mi spev,

ne, nisem branil mu sveta,

naj še drugje razlije

vse svoje čarovnije

ter v nebu se razda…