Pa naj tudi deseto uspeva!

Lani sem se podal »pridelati« tri sadike figovca, in vse tri sem nameraval podariti Oliverju. Ima veliko parcelo, še večjo od moje, na njej pa je vse manj (sadnega) drevja, figovca pa nobenega. Pa sem zastavil pri najboljšem svojem drevesu, ki zmore obilno rojevati, in so njegovi sadeži krepko boljši od vseh ostalih…

 

Že pred zimo mi je povedal, da so mu tri drevesa preveč, pa sem prek zime, po operaciji, pri sebi eno sadiko posadil. In pustil dve, misleč, da bo obe vzel, vendar – ko se je zglasil tu, v začetku marca, se je samo za eno odločil. Prav, ne bom silil, bom že našel prostor za tretjo, poslednjo, kajti žive, komajda v svoje živetje pošle, ne bom metal stran…

 

Drugje ustreznega mesta zanjo nisem našel, kot na bregu. Na dnu terena je namreč preveč osenčeno, medtem ko se breg vse dni, od jutra, pa do večera, predaja sončevim žarkom, da ga božajo, toplijo. Pa ni vrag, da se to tudi na samih figah, na njih sladkosti, in dozorevanju, ne bi poznalo. In sem se danes odločil, da bom posadil, čeprav…

 

Še pol meseca, in minili bodo štirje, odkar sem bil operiran, a še vedno čutim rano, pravzaprav kar ves predel krog nje, še vedno se celotno področje, ob dotiku, odziva, kot da ne bi k meni sodilo, kot da ne bi moje bilo, še vedno moram paziti kaj, kako in tudi kje počnem, breg pa ni najbolj primerno področje za varen korak…

 

Resda je, do danes, že osem figovcev zraslo, tu, pri meni, v dovolj opazna drevesa… resda sem prek zime tudi deveto drevo posadil, pa sedaj komaj čakam na to, da ga zaznam v prebujenem brstenju… a se tudi deseto ne bo v neki odvečnosti (s)kazalo! Dokler obstaja možnost darovanja, dokler so ptice, in ostale neke živali, sadežev lačne, do tedaj ne bo v nič šlo, potemtakem se tudi ne bo v svoj zaman rojevalo!

 

In so mi bile dane srečne okoliščine, kajti – pol ure po tem, ko sem sadiko posadil, se je ulilo, in še vedno dežuje. Kakorkoli že…

 

Rečeno – storjeno, posajeno. Naj mu uspe(va)!