Prijateljeve besede…

… ki mi zmorejo, še vedno, toplino priklicati, da se, vsaj za nekaj trenutkov, razlije »tam nekje«.

Zapisal jih je natanko pred tremi leti, danes jih je obnovil, v nek odgovor, katerega mi je namenil.

Že res, da sva se videla samo enkrat, a se že malo večnost gledava skozi besede, in potrpežljivo me prenaša, medtem ko ga jaz ne potrebujem iskati, kajti vselej je tu, v svoji prepoznavnosti, z enim samim obrazom. Ki je, bi si upal trditi, razlog, da je v meni prostor našel, in da me, vsaj tu in tam, s seboj ogreva, kakor tudi jaz zanj skušam početi.