Obstaja
kar nekaj načinov, na katere kompleksov polna, predvsem pa neumna praznina
skuša dopovedovati o svojem nekaj-posebnega, s čemer celo uspeva, vendar zgolj
znotraj sebi enakega niča, od sledenja »modnim trendom«, prek »krašenja« z raznimi,
bebavosti veljavnimi, »statusnimi simboli«, pa celo izkazovanja takšnih
zadevščin, kot je – tetoviranje, o katerem bom nekaj besed zapisal v tem
sestavku…
Najprej
nekaj zapišem o vzrokih oziroma temeljih, na katerih se izkazujejo vsa nagonska
bitja.
Nagoni
so osnovna, najmočnejša opredelitev celotnega nagonskega, živalskega sveta, in
dobesedno ženejo v izkazovanja, v okvirih katerih se sleherna posamičnost mora
kazati (vsaj približno) tako, kot se kaže čreda.
Nato:
znotraj sleherne črede obstaja (sicer v svoji materialni podobi neobstoječa)
neka hierarhična, »vrednostna« lestvica, na kateri želi sleherni član črede
biti »nekaj posebnega«, in se povzpeti čim višje, na tej lestvici.
Zatem:
če si del črede, potem ji moraš biti primerljiv, po možnosti celo enak vsem
ostalim… kar je, mimogrede, velikanski absurd, kajti v svojih željah po
biti-nekaj-posebnega v bistvu, na dolgi rok gledano, samo spreminjajo podobe
(oblike) stanja, v katerem so drug drugemu (vsi) enaki! Kar, dejansko, tudi so.
Na
koncu: če v sebi ne premoreš ničesar vrednega, uporabnega, nekaj takšnega, da
bi ti tudi ostali želeli slediti, te posnemati (in ti, baj-de-vej, s tem
posnemanjem neko tvojo vrednost priznati), potem moraš segati po nadomestnih
rešitvah, po tistem, pač, do česar zmore, načeloma vsaj, slehernik dospeti, v
kolikor razpolaga z zadostno količino »boga«, imenovanega denar…
In – v kolikor
nisi zmožen slediti čredi, njenim izkazovanjem, sledi kazen, kajti že tako
nič-posebnega te tvoj izgled (tvoje imetje) postavlja nekam v ozadje obče
nič-posebnosti, pa izstopaš v povsem drugi smeri, kot bi si želel, ko zaostajaš
za ostalimi, kar neugodno vpliva na tvojo psiho, s tem, ko ti komplekse
manjvrednosti dodatno krepi.
Kakorkoli
že, v Naravi moraš biti opažen. Opaženost ti namreč omogoča tisti
biti-nekaj-posebnega, le-ta pa ti daje veljavo, nek položaj, s katerega imaš
več možnosti uspešnejšega živetja, kot bi jih imel sicer. Ptice se pri
dvorjenju razkazujejo v obarvanosti kril, nekatere opice z obarvanostjo zadkov,
jelenjad z razraščenostjo rogovja, leopardi z razmestitvijo peg… skratka – vsi se
razkazujejo, in se na tak način tudi »ponašajo«, z nečim tistim, za kar ničesar
niso sami naredili (da, sem sodijo tudi razni triglavi, pa »naš« jezik, »mi smo
zmagali«, celo neki trubarji, prešerni, cankarji…), pač pa jim je bilo, vsaj
kot možnost, že z rojstvom dano (ter znotraj nagonov »privzgojeno«). In drugače
ne gre, tudi pri »ljudeh« ne, ker – če v sebi ne premoreš, moraš na sebi imeti!
Takšna
razkazovanja, takšni načini doseganja nekega (povsem domnevnega, kakopak) biti-nekaj-posebnega
potemtakem niso novost, niso izmislek sodobnega časa, pač pa v Naravi obstajajo
ves čas njenega obstajanja, in ves čas obstajanja »ljudi«, natančneje
človejakov, obstaja(ta) tudi (pirsing in) tetoviranje… v bistvu obstaja nek začaran
krog, ki, v svoji želji po ustvarjanju nekaj-posebnega na dolgi rok izkazuje –
drug-drugemu-enakost…
Temeljna
značilnost opic, denimo, je – ponavljanje videnega. Pa s čemer ena opica
zastavi, to dokaj hitro postane »vrednost«, »vrednota« vseh ostalih… če le
zmorejo dovolj uspešno slediti »trendom«, kakopak. In povsem enako je s
tetoviranjem!
Nek
primat (potemtakem »NEsodobni človek«), ki ni imel možnosti nabave nekega »in«
avtomobila, da bi se z njim, in v njem, razkazoval… ki ni imel možnosti (in,
resnici na ljubo, tudi znanja, sposobnosti) za to, da bi si v votlini zgradil
trinadstropno vilo, takšno z bazenom, džakuzijem in s palmami… ki še ni poznal
nekih armanijev, da bi se v njihove bedarije oblačil… kaj drugega mu je
preostalo, bosemu in golemu, kot to, da se je spomnil na lastno kožo
(na)risati?! Verjetno je to počel celo prej, preden jo je začel prebadati (si
delati pirsing/e), in…
Bentiš,
poglej, Hu-hu ima sliko, povsem drugačen je od nas, ostalih… kaj misli, da je
samo on nekaj posebnega… dajmo, porišimo se tudi mi!
Da,
tako dospeva do vsega množičnega, od oblačenja in pojmovanja nekih »vrednot«,
pa do javnega mnenja, hip za tem, ko prvi vrabec začivka, čivkajo že vsi! Pri
čemer obstaja neka »malenkost«, ki uborni pameti ne pride do živega: to, da
imaš lepšo sličico od moje, boljši avto, od mojega, večjo hišo, od moje… to
samo o tem govori, da so ti bile drugačne okoliščine naklonjene, da je to, kar
imaš na sebi, in krog sebe, morda vrednejše od mojega, vendar – še vedno sva
ista, popolnoma enaka, zgolj omembe nevredni opici, ki s tujim perjem do lastne
»veljave« dospevata! Da, in to, pardon, tudi to, je dejanska »tradicija«,
dejanska »kulturna dediščina« prevladujočega »sodobnega človeka«, ki svoje
značilnosti vleče skozi vse čase, in samo o tem priča, tudi z njimi, da ni prav
nič drugačen, vsebinsko gledano, od svojega prednika, »NEsodobnega človeka«! Ne
da se, ni moč mimo Narave, in njenih zapovedi… v kolikor nisi razumsko zasnovan,
seveda.
Suma
sumarum, sila plehka je »veljava«, »vrednost« nekoga, kadar je okrog njega in
na njem krepko več kot pa v njem… in je frizura vrednejša od možganov! Uboga »posebnost«,
pri vseh njih, ki prav nič posebnega niso!
Ni komentarjev:
Objavite komentar