»To bi…«

»… in to, pa še to, in to…« in ni zaključka njenemu »bi«, medtem ko mi kaže neke sličice igrač…

 

E, dete moje, večinoma ti že po nekaj sekundah dobljeno iz želenega sfrči, obenem pa ni konca tvojih želja, vendar tata ne more, ne kradem, ne goljufam, ne prodajam se, pa nimam s čem. In tudi, ko bi imel, ti takšnih neuslug ne bi počel. Obenem zavzdihnem, tudi jaz bi, vsaj tu in tam, če drugega ne, potem to, da bi smel življenje preživeti v normalnem okolju. A kaj, ko vseh želja ni moč izpolniti…

 

Nekaj trenutkov kasneje, medtem ko, še vedno, njen »to bi« vztraja, pomislim… mesec je komajda stekel, jaz pa imam na računu nekaj drobiža več od tristotih evrov. Pa moram še položnice plačat, občutno več kot dve tretjini tega zneska bodo odnesle, in tudi trgovina me bo, do konca meseca, še dvakrat poklicala, pa bom zadovoljen, če bom šele z drugo nabavo hrane dospel do negativnega stanja…

 

»To bi,« poseže v misli. Sedi ob meni, na klopi, v kuhinji. Objamem jo, stisnem k sebi: »Tata pa bi z raketo šel na Luno.«

»Grem lahko s tabo?« se, v hipu, oglasi otroška naivnost.

»Ma, le kam pa bi jaz brez tebe…«