Zamisli
si sledeče: sediš v čakalnici, že dve uri, še več, skorajda tri. V nekem
trenutku v čakalnico vstopi nek moški. Ničesar posebnega na njem ne opaziš,
celo zadovoljno se kaže. Hip za tem, ko vstopi, se odpro vrata ordinacije, in
sestra tega možakarja povabi, da vstopi…
Mine
pol ure, ko taisti možakar pride iz ordinacije. Kakopak, nekaj besed
nezadovoljstva mu nameniš, ker je preko vrste šel, in pojasni ti, da ga neka
težava muči, pa da je zaradi nje šel k zdravnici. In si še bolj jezen, ker – ko
bi šlo samo za prevzem recepta, v takem primeru bi hitro opravil, samo prevzel
bi dokument, in do zdravnice sploh iti ne bi potreboval, pa mu ne bi zameril, v
konkretnem primeru pa je prišel k njej iz istega vzroka, kot je tvoj – nekaj ga
muči…
Kar
nekaj časa bo minilo, da ti bo nejevolja, morda celo jeza, pošla, kajti – »če
velja nek red, naj velja za vse«, »jaz čakam kot bedak, oni pa je kar prek
vrste šel«… in vedel boš, neizogibno, da je takšno ravnanje, s kakršnim so se
izkazali možakar, sestra in zdravnica, ne samo nepošteno, neprimerno, pač pa bi
celo nedopustno moralo biti!
Zdaj pa
pojdiva drugam: iščeš službo, zase, denimo, ali za svojega otroka. V nekem
podjetju poznaš direktorja, veš, da v podjetju zaposlujejo, še več, direktor ti
je nekaj uslug dolžan… stopiš k temu direktorju, po prijetnem pogovoru je
težava rešena, zaposlitev je dogovorjena, služba dobljena Aleluja, čeprav…
Naredil
si POPOLNOMA ISTO, kar je pri zdravniku izkazal tisti možakar, po načelu
veze-in-poznanstva si MIMO (preko) vrste, MIMO vseh pravil (za vse naj velja
enako) SEBI dosegel tisto, kar T(eb)I prija. In na morebitne očitke odgovarjaš,
povsem umirjene svoje »vesti« (katere, dejanske vsaj, sploh premoreš ne!) s
tistim večnim, občim, »vsi tako počnejo«…
Mimogrede:
ne počnejo tako vsi, le nemoralna nagonskost, bitja z dvojnimi načeli, bitja
brez kakršnekoli načelnosti.
Da, pri
živalih je, pač, tako, da zmorejo biti ISTA ravnanja kot povsem DRUGAČNA
obravnavana, pa tista, katera sam spočnem, opravičujem, in so mi
nekaj-povsem-normalnega, dočim ravnanja nekih drugih obsojam, kot neprimerna,
nedopustna, potemtakem tudi nenormalna… pa čeprav so v živalskem svetu
vsakdanja, in zgolj od priložnosti odvisna!
Se
opravičujem, vendar – takšni naj bi govorili o poštenosti, etičnosti,
človečnosti?! Takšni naj bi lepši Svet ustvarjali?! Takšni, katerim je »pravilno«
tisto, kar njim prija, nepravilno pa vse ostalo?! Komu, sebi?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar