Dočakal!

Oglasil se je Oliver, poslednji »sel« v dostavljanju tudi moje knjige, Deset zapovedi za otroke, katero je sicer, v izvirniku, vzbudil prijatelj, Jovo Čulić, jaz pa sem jo v podobe slovenskega jezika djal… in, kakopak, prejel sem določeno število izvodov, dva za arhiv, ostale za obdaritev. Prvi obdarjenec je bil prav Oliver, zadovoljen s posvetilom, s knjigo pa, ne dvomim, bo tudi. Vsaj polovico bo razumel, tisto, ki je zapisana v izvirni svoji podobi…

 

Simpatična, zelo, zadeva, knjiga. Tako v svoji likovni sliki, kakor v besedni. In se, povsem bratsko, prepletajo strani, z ramo ob rami, leva stran izvirnik, desna prevod. Ki se je potrudil, da je popolnost rimanega ustvaril, pa se, v slovenščini, dva po dva verza rimata, medtem ko se v originalni različici rimata samo drug in četrti verz…

 

Kakopak, poleg posvetila, avtorja izvirnika, v eni knjigi, sem prejel tudi spremno pismo, in v njem nagrado. Ki deluje, čeprav mi je bila že nekajkrat vročena, izkazana, priznana… namreč – ko avtor prvotnega zapisa omenja odličen prevod, oziroma prepesnitev, ko doda, da v prepesnjenem uživa, in se mu določene pesmi celo boljše zdijo, od tistih spod njegovega peresa…

 

Za pokušino, zgolj, verzi, katere je hčerki posvetil. Prva pesem, v knjigi Deset dječijih zapovijesti.