Umetnost, imenovana življenje…

Obstaja umetnost, kateri tudi največji mojster ni kos, in se njegove stvaritve vsaj kot dvomljive izkažejo. Umetnost, katero izvajaš v nemogočem okolju, v neverjetnih okoliščinah, v katerih sile stvarjenja podlegajo silam razkroja…

 

Če še tako izbiraš material, v katerega boš klesal, če še tako iščeš med listi, da bi na najbolj primernega izpovedoval, pa naj bo tvoja želja, tvoja volja še tako silovita, in na samo-žrtvovanje pripravljena, najbolje, da se že na samem začetku pripraviš na trenutek, v katerem boš dokončno spoznal, da je bilo vse, za kar si se trudil, za kar si umetnost izvajal, za kar si živel – zaman!

 

Do takšnega spoznanja sem, generalno gledano, dospel že pred časom, sedaj klešem, in izpovedujem, še v drobce, v omembe nevredne malenkosti, da še tiste pikice, v katerih si oporo iščem, prevetrim, da dopustim dvomu, ki razžira, do konca dospeti, do svojega izpetja, v katerem se bo prelevil, iz dvoma, v spoznanje dejanskega…

 

Edino orodje, s katerim bi lahko kljuboval bolečinam te umetnosti, je – debela koža. Do nje nikoli nisem dospel, v zadnjih časih pa se vse bolj trudim, čeprav dvomim v uspeh. Smola, zame, kakopak, čeprav – pod to debelo kožo ničesar ni, ne more biti, kajti brez svetlobe, brez sonca, brez zraka, brez možnosti udejanjanja ni živeti vsemu tistemu, kar dejansko zmore biti vredno, potemtakem tudi samemu življenju ne…

 

Ko bi zmogel kot obči, ko bi znal biti po njihovo pošten, in dober, in ljubeč… ne vem, morda bi mi bilo lažje, a sem prepričan, da v takšnem primeru do umetnosti nikdar ne bi dospel, niti njenih obrisov ne bi, v neki temačni daljavi, prepoznaval. Le obrt bi mi ostala, iz dneva v dan ena in ista praznina, bolj kot ne namenjena sama sebi, tistemu trla-baba-lan-da-joj-prođe-dan… in v tej obrti bi, morda, tudi uspeval, pa do njihove sreče segal, čeprav o pravi ničesar ne bi vedel…

 

Vsaka šola nekaj stane, priča spoznanje, a ni dražje od življenja. Kruto zanj plačuješ, na slehernem koraku, zato, da do njega v bistvu nikoli ne dospeš. Vse tisto, kar misliš, da se ti kot življenje ponuja, se prerado izkaže kot povsem običajna farsa, tragična, boleča, kot splet nečesa lažnega, zaigranega, predvsem pa tako hinavsko in pohlepno sebi koristi iščočega, da moraš biti do konca brez okusa, pa da ti zmore biti všečno! Ne, ni umetnost za bedake, povrh vsega še sebične, preračunljive.

 

Danes sem se pol ure, celo kanček več, pogovarjal z nekom, katerega sem nekoč imel za prijatelja, danes pa le še spomini na to prijateljstvo delujejo. Preveč sva si drugačna, preveč sva si narazen, on s svojim najprej-moraš-imeti-rad-sebe, jaz z gnušenjem nad sebičnostjo. Pardon, tudi nad njo. In sva se skorajda ves čas pregovarjala o egoizmu, pa o egu, in me je ves čas podučeval, da bi, tik pred koncem, priznal, da niti tega ne ve od kod beseda »ego«, kaj, ter v katerem jeziku, pomeni. Ne, ni on, in pogovor z njim, vzrok konkretnega mojega razmišljanja, le pridodal je, neko malenkost, k že tako »lepim« spoznanjem, s katerimi mi je bil čas darežljiv…

 

Običajno imam v tednih, ko Male ni doma, navado nekaj klicev opraviti, praviloma vedno sem jaz tisti, ki kliče, tokrat pa… ne kliči, počakaj, tako boš najbolje ugotovil koliko časa poteče, da nate pomisli(jo), pa da potrebo po slišati-te začutijo! Dejanja še najlepše o resnicah govorijo, besede večinoma zgolj »mažejo oči«…

Kakopak je priporočljivo tudi o vzrokih teh dejanj vedeti, pa ni prav nič čudnega, da si »zaželen« takrat, ko zmoreš nekomu nekaj dati, in pozabljen, takrat, ko neke potrebe po jemanju ni.

 

Da, klesal sem, da bi bil, na koncu, predvsem sam nezadovoljen z izklesanim. Čeprav ne obžalujem ne klesanja, ne izklesanega, in si ne bi oprostil, ko bi se v obrt podal! In sem izpovedoval, da bi to v prazno počel, kajti le tu in tam se je pripetil odziv, ki je o človeku pričal. Vendar – nuja je nuja, ne bi zmogel zdržati, ko ne bi sledil tistemu, kar v meni vre, želeč udejanjiti se, in, k sreči, moji, sem relativno hitro ugotovil, da klešem, da izpovedujem predvsem zaradi sebe, za druge pa – so ali pak ne, malodane vseeno postane!

 

In vsaj dospetje do takšnega spoznanja nekoliko »odebeli«, četudi ne kože, pač pa zgolj odzivnost, ter predvsem pripravljenosti po biti-za-nekoga, po biti-nekomu. Začneš ugotavljati, kdo te je vreden, in kdo si niti delčka tvojega časa ne zasluži.