Glede
na to, da ti lepo je v laži, v goljufiji,
in da
za hrbtom res živiš, pod masko pa očem,
da do
radosti ti ne gre, če ni v svinjariji,
je
bolje, meni vsaj, krepko, če v lastni smeri grem!
Ne
ljubim blata in smradu, se govnu izogibam,
pa moram
pazit kje korak zastavljam prek poti,
in
tudi, če na tleh sem zgolj, in se v nebo ne dvigam,
vsaj
duši zlodej ne preti, in čiste so oči!
Ne boj
se, zate bo dovolj, povsod so ti enaki,
drugače
le od njih ne bo, samo kot ti, nič več,
in spaku
dušnemu res ni drugje kakor med spaki,
med
njimi, bržčas, je rojen, naj z njimi gre še preč!
Že res,
da samost ni mi všeč, da iščem sonca druga,
vendar –
če ni jih, jih pač ni, je treba preživet,
vsekakor
pa samota mi je ljubša kakor kuga,
kot to,
da, med smetmi, bi tudi sam postal zgolj smet!
Pa naj
ti laž lepo živi, zahrbtnost naj te greje,
v prevarah
išči sebi ljub, predvsem varljiv obraz,
zastavil
že sem zgolj tako, da čisto le mi šteje,
pa bi
po tvoje mi pošlo v zaman, v trpeč poraz!
Ni komentarjev:
Objavite komentar