Se mi
tako je pripetilo,
da v
koraku sem zastal,
ko z
veje blago, nežno, milo
v napev
se svoj je kos podal…
Sprva
kot da bi grlo skušal,
če bo
zdržalo, ali ne,
nato pa
– sem nebo okušal,
in
sonce, ki prek njega vre…
Zapel
mi je, kot bi želel
vso žalost
sprati mi s srca,
da čas
bi spet mi zagorel,
da bi
izbrisal sled solza…
Vendar
ni čudežne moči,
drevesu
ni v nebo več rasti
ko
želje mu zatro, strasti,
da
zmore brez opore pasti…
Da tam,
na hladnih, trdnih tleh
le konca
v miru si želi,
po tem,
ko obledel je smeh,
po tem,
ko več ne zeleni…
Mi je
zapel, in me ujel,
da se
za hip je razjasnilo,
da mi
trenutek je ogrel…
potem
pa spet se je shladilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar