Že v
noči, ki mi spanja ni podelila, sem zastavil s pregledovanjem besedil, vmes, za
odmor, tudi košarko gledal, in kar nekaj mi je uspelo narediti, pri čemer k
uspehu tudi dan prispeva, po svoje, saj sta blago sonce in mil vetrič
prispevala k temu, da se je oprano perilo skorajda do konca posušilo…
Kaže,
da je glas o tem, da se bom s prihodnjim letom, natančneje s petnajsto
prireditvijo, poslovil od Rima raje, dospel nekoliko širše, kot sem mislil,
glede na to, da sem samo soorganizatorjem dogajanja svoj načrtovan umik razkril…
pa vsake toliko prejmem neko povpraševanje, preverjanje, če je temu resnično
tako, s pripisanim brez-vas-nikoli-več-ne-bo-tako-kot-je-danes…
Ko bi
zapisal, da se tega ne zavedam, bi se lagal, v neko lažno skromnost bi se
zatekal, ker dobro vem kaj in kako sam počnem, in vem, kako bo nekdo drug. Kar
nekajkrat sem že doživel ugotavljanja, da ne pred menoj, ne za menoj ni bilo
tisto, kar so z menoj imeli. Že na začetku delovne dobe, v kolektivu, v katerem
sem pripravništvo o(d)pravil… v vojski, kjer sem kot pisar obvezo odslužil… v
kolektivu, v katerem sem se prvič z zakonitostmi gospodarskega teksasa srečal…
od delavcev, katere sem dvanajst let vodil, preden sem v samozaposlitev odšel…
nikoli-več-tako-kot-je-bilo-z-vami…
Vsi so
preživeli, v poprejšnjem, pa si drznem domnevati, da bo tudi Rima raja. Da,
dejansko se bo krepko spremenila, vendar nisem večen, zgolj iz potrošnega
materiala sestavljen, pa si bom pri sedemdesetih tudi to »upokojitev« dopustil.
Slej ko prej bi do nje moralo priti…
Priznam,
godijo tovrstne besede, godi védenje o tem, da vsaj nekateri posebnosti, v
meni, prepoznavajo, in ne zgolj njih, pač pa tudi vrednosti, čeprav… imam
navado, od nekdaj, na prejeta pisanja odgovoriti, in ti odgovori mi že malček
dolgočasni postajajo, zlasti, ker mi kot nepričakovani v čas posežejo, in še
bolj radi tega, ker pojasnjujem tisto, o čemer oba, sogovornik in jaz, veva.
Ko mene
več ne bo, zagrni mi oko, in vrzi v veter me, na mah, da izgubim se v prah… če,
za šalo, in zares, pripišem. In, verjemi – niti malo se ne bom nerviral glede
tega kaj, in kako, bo takrat… ko mene več ne bo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar