Prijatelj
je danes nekaj o ljubezni objavil, pa sem mu pripisal. Ne bom ponavljal besed,
da bi se isto pokazalo, četudi bom o istem, morda s kakšno drugačno, povedal…
Kot
prvo – ljubezen je seštevek prijateljstva, zaupanja, predanosti in razumevanja,
ki, to slednje, vključuje tako sočutje, kakor tudi tolerantnost in odpuščanje,
vendar…
Spočetka
dobesedno lezejo-v-rit-drug-drugemu, ko drug od drugega ugodja pričakujejo,
zase in sebi, kakopak, kasneje pa… kasneje pa se pokaže, koliko, če sploh, so
zmožni tovarištva in vsega ostalega, s čemer se sebičnost ne more izkazovati,
pa… pa se najprej prave podobe razkrijejo!
Ko se
prstan predstavi v podobah (o)lastninjenja… ko otrok(-ci) postane(jo) »orožje«
v uveljavljanju tistega »po moje«… ko brezskrbnost »sončnega neba« trešči na
trda tla, in se pojavijo težave, tako tiste običajne, preživetvene, kakor
tiste, ki so posledica nezmožnosti sebičnosti za prilagajanje, za odpovedovanje
lastnim interesom… takrat, neizogibno, njihova ljubezen, ki je že od samega
začetka zgolj »ljubezen«, še bolj pod vprašaj dospe! In to bolj v podobah
nekega ustaljenega načina skupnega živetja, kot v podobah iskrenih, čistih,
toplih čustvovanj. In takrat, ko maske odpadejo, in se pravi obrazi pokažejo,
preostane, bolj kot ne, zgolj neka formalnost, neka navada, ustaljenost, brez
sleherne dejanske vrednosti, neka prevara, celo samemu sebi laž obstoječa! In…
Dovolj je
gledati, in videti, dovolj je vedeti o pravem in o njihovem, dovolj je vsaj
nekaj osnov poznavanja različnih izkazovanj, in védenja o tem, kakšne naj bi
vsebine po človekovem bile… pa da ne zgrešiš, ko le živalskost ugotavljaš, nek
daj-dam sistem, neko nenehno uveljavljanje močnejšega, pretkanejšega, spretnejšega,
in nikakor, ter nikoli, tisto, kar naj bi dejansko sobivanje, temelječe na
pozitivnih čustvovanjih bilo, tistega mi(dva).
Ni komentarjev:
Objavite komentar