Do značajske
lepote ne dospevajo, kaj takega večni prilagodljivosti ni moč. Kako bi blestelo
tisto, česar ni?! In jim ne ostaja drugega, kot fasade. Lepota le-teh pa je
odvisna od ne/okusa, predvsem pa se stara. Zato tudi govorijo o minljivosti
lepote…
Včasih,
ko mi je hudo, sežem po Menartovih pesmih. Že zdavnaj so napisane, pa bi, v
času, že zdavnaj moralo njih učinkovanje spuhteti… ko bi bila lepota zares
minljiva!
Včasih,
v večeru, kosu prisluhnem. Da me njegovo petje še v drobovje boža.
Ničkolikokrat sem ga že slišal, pa bi mi moralo kot nič-posebnega zveneti… ko
bi bila lepota zares minljiva!
Je vrag
– kadar v sebi lepote ne premoreš, da bi jo že malenkost zmogla vzbuditi. Takrat
ne samo da je minljiva, Lepota, pač pa je sploh ni! Obstajajo zgolj fasade,
obstajajo laži, in so lahko še tako blesteče, a prav nič ne pomaga, ker
prekrivajo – praznino!
Blagor
brezdušnim, že zrezek jih do »lepot sreče« pripelje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar