Ni
poezija za vsakogar! Praznina ne zmore do ustreznih čustvovanj, jih ne pozna,
pa tudi tista, ki so v verzih izpisana, do nje ne sežejo. In tudi pisati ne
zmore, praznina, poezije, pa ni nič čudnega, to, da so v obtoku predvsem »pesmi«,
neka besedna skrpucala, v dobesednosti spisana, in v dobesednosti brana, medtem
ko je pesmi malo!
Ničkolikokrat
sem slišal, da je nek film boljši od knjige, po kateri je bil posnet. Nič
čudnega, kajti – tam, kjer ničesar ni, tam mora nekdo (po)kazati, po svoje, da
ostali popolnoma enako vidijo! Nič čudnega, čeprav – knjiga omogoča nešteto podob,
med branjem zmorem spreminjati malodane vse, z izjemo same vsebine zgodbe,
potemtakem mi knjiga omogoča, in daje, krepko več od nekega filma!
Pri
poeziji je zadeva še toliko bolj zahtevna. Malo prostora, omejeno število
besed, v njih pa zgodba, cela, od glave do repa, in še več – zgodba, začinjena
z doživljanjem pisca, z njegovimi čustvovanji, razmišljanji, z njegovo
izpovedjo, v bistvu z njim samim…
Ne,
nikoli nisem pisal vsem in za vse, daleč od tega, vselej sem zgolj do
posameznikov želel dospeti, do tistih, pač, ki vsaj del mojega v sebi
premorejo, pa da sploh vedo o čem, in zakaj, pišem! Vse ostalo, vse, kar je
všečno njim, občim, kar zmore celo »popularno« postati… zvečine le smetje, ki
si drugega ne zasluži, kot da v smeteh konča! A je del »naše kulture«, »našega
umetniškega« ustvarjanja…
Bentiš,
tudi psi imajo svojo pisavo, svoje izpovedovanje, svoje ustvarjanje, samo…
kadar na istem mestu to počno, takrat začne smrdeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar