Cesta,
stvar vsakdanja,
vsepovsod
živeča,
me od
nje odganja,
tja,
kjer je nič ni,
zgolj
podobe sranja,
grda
reč, smrdeča,
polna
blagostanja
za vse
smeti!
Nisem z
nje poganjal,
in me
ni rodila,
vselej
zgolj odklanjal
njen
bohoten smrad,
se ne
bom ji klanjal,
da bi
mi smradila,
pač pa
v čistem sanjal
svoj bi
konec rad!
Pa
čeprav v samoti teče,
ni
moteč mi prostor prazen,
volja
brez težav poreče:
marš,
golazen, marš, golazen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar