Čemu ta »obnovi«?!

Ne vem… sem ob nekem jezeru, daleč stran od vsega preostalega, ali na osamelem otoku, v senci in vonju borovcev… kakorkoli že, sedeč ob računalniku, kadim, v miru kadim, po tem, ko sem nekaj trenutkov nazaj pritisnil na stikalo, nad katerim piše »obnovi«…

 

Malo sem odpeljal, odpravil tisto, čemur sam pravim kosilo, in bi se redki s takšnim poimenovanjem strinjali, in zdaj času čas kradem, če sem že do časa dospel, da to lahko počnem.

 

Včasih se sprašujem čemu sploh uporabljam ta »obnovi«. Vse, kar mi je še dano početi, je to, da imam rad, in da zapisujem. S prvim je tako, da – ko je v uporabo dano, je s pridom vzeto, večinoma pa leži, nekje za hrbti, in v čakanju, ki se vse bolj kot nesmiselno izkazuje. Glede pisanja pa… redki, ki znajo brati, ga z nejevero doživljajo, vse ostalo pa – če niti brati ne zna, črke ne sežejo do svojega živetja! Res, prav nesmiselno početje, to stiskanje stikala…

 

Povsem nesmiselno, to, da sem uspeval, da uspevam tam, kamor redek seže, in še redkejši preživi… povsem nesmiselno, da sem skušal biti v oporo vsemu tistemu, česar med živalmi ni, ker želodcem in ritim nikakršnega pomena nima. Bi bilo, bržčas, bolje, ko bi v neki himalaji trnek v jezercu slepil, češ da želim ribo ujeti. Vsaj vesoljnega dreka ne bi spoznaval, in spoznal, pa bi mi bolečina bila prihranjena.

 

Imam še nekaj rezerve, v svojih ravnanjih, pa bi jih lahko za odtenek predrugačil, da bi isto z istim vračal, le… hudič je, nikoli preklete debele kože nisem nosil, pa dvomim, da bi znal.

 

Ma, kaj bi s tem, še malo pa se bom tretjega kroga izbiranja prispevkov lotil, da vsaj tam do (t)rajanja dospem…