Pa le ni vsemogočen…

… bog praznine, nagonske, denar!

 

Obstajajo v nenehnem trgovanju, v njihovem daj-dam sistemu, prepričani, da je z denarjem moč vse doseči. In, žal, je ta njihova prepričanost celo z realnostjo utemeljena, kajti med kupljivimi plačilno sredstvo omogoča dospetje do vsega, no, skorajda do vsega. Na srečo ni popolnoma vse tako plehko, tako ničevo, kot so oni…

 

Kupujejo dobesedno vse, od sitosti želodcev, od lastne »veljave«, pa do »prijateljstva«, celo »ljubezni«. Vse, kar je njim podobnega, nevrednega v svoji praznosti, in praznega v svoji nevrednosti. Vse, kar zmore izključno kot lažno obstajati, kar pa njim ni moteče, kajti tako in tako so nezmožni prepoznavanja vsebin, pa jim zmore zgolj izgled nekaj-pomeniti, le-ta pa se neizogibno izkaže kot obstranska, nepomembna zadeva, obenem minljiva.

 

Ne morejo kupiti… načelnosti, poštenosti, iskrenosti, vsaj tam ne, kjer le-ta zares obstaja, pa da bi jo zase, kot svoj predznak imeli.

Ne morejo kupiti njim-vdanosti, pač pa kupujejo zgolj vdanost do denarja, do virov ugodja, s katerimi razpolagajo, in za katere se tudi sami prodajajo.

Ne morejo si kupiti imena, obraza, ki bi v človekovem svetu, v svetu etičnosti, veljal kot spoštovanja vreden.

Predvsem pa, in to je še največji, če ne celo edini udarec, za njih, ki se itak med seboj silno »spoštujejo«, »prijateljujejo«, »ljubijo«… za njih, ki že tako in tako ničesar pametnega nimajo z lastnim časom početi, a bi v večnost obstajali… ne morejo (pod)kupiti Smrti, ki se, do njih bednih, in do bednega sveta, kakršnega pogojujejo, kot edina Pravičnost izkazuje, ko vsakogar doleti. Tako da…

 

Je povsem nesmiselno govoriti o neki »božji vsemogočnosti«, kajti njih uradni »bogovi« jim itak do živega ne pridejo, medtem ko njih dejanski »bog« zataji, če drugje ne, potem pri njihovem koncu.