nedelja, 31. avgust 2025

Hitiva, hitiva…

Že prejšnjič je zastavila, danes pa, ko je rekla… ma, pa kaj, če se komaj avgust končuje, če je nama čas za smrečico, potem – naj bo smrečica! In, seveda, tudi snežak.
 
Domnevam, da je s tem zastavila tudi čakanje na darilo, eno samo, kakopak, čeprav bo v nekaj vrečkah izkazano, kajti – pri meni ni ne Miklavža, ne Božička. Nikoli bilo, nikoli ne bo.



V kratkem…

Ko odmislim ves drek, s katerim sem imel opraviti, ugotovim dve stvari: da življenje zmore biti lepo, in da sem ga bolj malo imel.

Na kraj sveta…

Na kraj sveta, kjer ni smradu,
kjer ni gnoja nečistega,
četudi kdaj gre vse po zlu,
vsaj čisto dihati se da…
 
Na kraj sveta, kjer ni laži,
kjer le v kletev svinja zna,
četudi vse v nič sfrči,
je moč spod zvezdnega neba…
 
Na kraj sveta, kjer ni prevar,
kjer sprijen je do dna preklet…
ne, ni lahko, a zmorem star,
vsaj v miru odživet!

Lep dan…

Lep je, topel, sončen dan,
razigran in nasmejan,
skupaj sva in prav hitiva,
da ta skupaj okrasiva…
 
Čisto, svetlo je nebo,
sije vse do dna oko,
družno v isto, družno v eno,
v hipu vsakem podeljeno…
 
V duši krila, v duši spev,
le kaj ne bi dan žarel,
boljšega ni za igranje
in za pot med lepe sanje!

Dober tek…

Uvideven sem, prijazen,
a ne za golazen!
Vse, kar sprijenost izpriča,
naj bo v slast hudiča!
 
Humanost gor, humanost dol, veliko je o humanosti govora, a niti malo o tem, da si je zasluži samo tisti, ki je humanega vreden, kajti – bolj kot si human do svinje, bolj jo v njenem svinjanju podpiraš, pa je do nje krepko bolje strogo, in brez milosti. Po pravilih resda, a brez milosti.

Tako pravim…

Da bi se z govnom enačil, bi moral govno biti.
 
Več kot jih je, ki smejo v tvojem živetju biti, bolj mi o svojem niču izpoveduješ.
 
Ko ne bi sovraštva poznal, bi mi smrad bil dopusten.
 
Svet se izkazuje kot ponorel živalski vrt, v katerem manjkajo predvsem – kletke!
 
Prav zato, ker ničesar nimam proti človeku, imam veliko proti njim, ki človek niso.

Ko bi…

Ko bi pametni ostali
tam, na tleh, kjer jim je biti,
počasneje bi podali
se z neumnostjo razkriti…

Malo drugače o svobodi…

Svoboda ni v tem, da bi počel vse kar ti prija, kajti že sedaj, ko ti je omejena, preveč počneš, pač pa je svoboda v tem, da gre žival v svoj boj-za-obstanek, medtem ko človeku njegov svet ostane!

Pomočnica…

Ni boljše pomoči pri ugotavljanju lastne nezmožnosti, kot je otrokova. Mislim…
 
Saj se prizadevam, dejansko se trudim, se skušam naučiti, vendar – še vedno mi ne uspeva, da bi sočasno, denimo, pomival posodo in se šel ti-loviš krog tobogana!
 
Se sicer skušam tolažiti s tem, da je starševsko nezmožnost opaziti na slednjem koraku, a vseeno…

Ni panike…

Na planetu opic brez posebnosti – spomenik svobodi sicer še stoji, a gre vse ostalo po načrtih…

Jezik, nerodna zadeva…

Jezik zna biti sila nerodna zadeva, kadar ga oblikujejo tisti, ki o njegovem namenu ničesar ne vedo, pa jim zna biti neka breskev, ali oljka, tako drevo, kakor tudi sadež, in jim zna biti življenje tako neka prepoznavna tvornost, kakor tudi brezlično zgolj obstajanje…
 
Ne kaže vsega metati v isti koš, pravijo, medtem ko prav to počnejo!

Zgolj dejstvo…

V življenju se marsikdaj znajdeš sredi dvonogega govna, in tega ne moreš preprečiti, lahko pa preprečiš, da v njem ostaneš.

sobota, 30. avgust 2025

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Med pravilnimi je človečnost prehudo breme, da bi ti ga pomagali nositi.







In sva jih odpihnila…

Za kosilo ni šlo, se je preveč najedla, pa sva jo za malico zastavila, da sva, uradno, kakopak, tistih pet upihnila. Pravzaprav jih je odpihnila, potem pa v šesto krenila…
 
Popoldne je uživala v džakuziju… v tuš kabini sem ji banjico napolnil z vodo, nato pa sem ji, skozi cevko za pretakanje vina, delal mehurčke…
Tako da, vsaj doslej, dan čivkasto poteka.



Vzgoj(n)a…

Kar divje porodi se, in v divjanje krene,
je moč cepiti, da se kultivira.
Izjema je le bebavost vsemira,
ker ni cepiča, da cepavost prežene.

Perspektiv(n)a…

Perspektiva se obeta, v to ne gre dvomiti,
vse zastavljeno se enkrat, slej ko prej, preneha,
pa – ko bebcem vsem naštetim volja se upeha,
znajde se bodočnost lepa v – globini riti!

Mod(n)a…

Moda uspeva, nenehno modira,
da vse brezpodobne v kalupe pospravi,
v bistvu edina je možna izbira,
tam, kjer so majhni, z votlino v glavi…

Poli-tik…

Poli iz bukve, poli iz tika,
obete rad slika s hitrostjo jezika…

Satelitska…

Sateliti, sateliti,
se vrte vse žive dni,
ni na svetu večje riti,
da krog nje ne mrgoli…
 
Tirnica pričakovanje,
večna lakota pogon,
bojda najlažje v sanje
pelje vse do tal priklon…
 
Kjer ponosa ni drobtine,
čast pa tuja je beseda,
tam, v obilici praznine,
vsepovprek množi se beda!

Namen dosežen, dete veselo…

Komaj sva krenila na pot, že je beseda nanesla na rojstnodnevno darilo…
 
Darilo?! Kakšno darilo?! Verjetno se hecaš, sem se malček pošalil, želeč, da ji, malo kasneje, nastalo negotovost v še večje veselje spremenim. Ni darila doma, pa veš zakaj ga ni? Zato, ker – sta dve…
 
Čim je to slišala, je veselje začelo kipeti, in z njim njena pojočnost, pa – ko sva dospela, sva najprej morala iti do hladilnika, da sva preštela vseh pet paketov nekih tort in podobnih jim sladic, nato pa nemudoma v nadstropje…
 
Darili sem namenoma spravil na polici dveh zidov, da še malo podaljšam čas pričakovanja, pa sem ji pomagal, jo usmerjal, da je najprej našla škatlo z lesenimi kockami (takšne sicer že ima, a je nedolgo nazaj ugotovila, da jih je premalo), in poskočila od veselja, hip kasneje pa po drugem darilu povprašala in…
 
Spet sva se usmerjala, malo dlje je trajalo, vendar – ko sva našla škatlo, in je ugotovila, da je v njej… mikrofon, in to tak, ki omogoča tudi učinek odmeva…
 
Nekaj mesecev mi je omenjala mikrofon, in želja se ji je, končno, izpolnila. Pa sedaj povsod, kamor se nameniva, odmeva, in tudi nekaj pesmic je moč poslušati. Tudi zdaj, ko počiva, baje, na kavču, ker se je do nosu napokala lazanje, po njenem okusu imenitnega prazničnega kosila, je mikrofon nenehno na delu…

Umetnina…

Z zidu slikarska umetnina.
Povsem izpovedne je baže,
ko mavrico povprek razmaže,
da z njo preteklost je belina…
 
V sliki svet je nek ujet.
Umetnica trenutke vnete
budila s svoje je palete,
veselje teklo je živet…
 
In zdaj… sedaj krasi mi čas.
Ko med spomine se odpravlja,
pogled se redno zaustavlja,
da otopli ga ta okras…



petek, 29. avgust 2025

Rdeča luč…

Ko začnem upati v bodočnost, mi preteklost rdeče posveti, češ mar ti ni doslej dovolj bilo?!
 
Ni večje zgrešenosti, kot je slediti tem, ki so preteklost v sedanjost popeljali.
 
Na napačni poti ni pravih korakov.
 
Kadar vodi razum, se vzpetina kot vzpetina kaže, kadar vodijo norci, zapopade podobo prepada.
 
Bebavost je edina sila, ki zmore čas v nazaj vrteti.

Klic davnine…

Glede na to, da ni dobro, kadar se ena in ista kri meša, ker pride do degeneriranosti, bi bog moral malček razmisliti, takrat, ko je Adama in Evo ustvaril…

Dobrota…

Dobrota šibke je moči,
kazalo bi dejati,
ker – vsepovsod se klati,
a videti je ni…
 
Iz dneva v dan vse manj sramu,
v bistvu je nadlega,
pa redek mu podlega,
v težavah bržčas do vratu…
 
Daj dam povsod v veljavi,
v razsežnosti folklore,
brez njega se ne zmore,
ker čas se zaustavi…
 
Pa dam, če je dobiti,
no, vsaj pričakovati,
da daj ne gre zastati,
in upanj mi pobiti…
 
S presežka ji ni biti,
baje takrat se sveti
ko zmore pohiteti
v pomanjkanju deliti…

V nizkem startu…

Že vidim, kako bodo mediji, čez teden dni, hiteli posredovati udarno vest o velepomembnem dogodku, dogodku, ki bo vedoželjni javnosti, ki se samim pomembnim zadevščinam posveča, polepšal dan, morda celo teden, mesec…
 
Pač, sila različna so interesna področja, v odvisnosti od zmožnosti, kakopak, zainteresiranih, in prav nič čudnega ni, da so vsezmožnim na prvem mestu razni trači, ter vsa ostala, v rumeno obarvana, dogajanja, brez katerih bi se svet zagotovo zaustavil, vsaj za nekaj časa, svet bebavosti, seveda…
 
Predsednik, zaenkrat samo vlade, kakopak, se bo namreč poročil z nekdanjo manekenko, pa…
Zgodba, ki niti ni tako nova, po svoji vsebini, pravzaprav se že kar nekaj časa odvija na drugi strani Atlantika, kjer tudi obstaja podoben par. No, podoben vsaj po tem, da je on politik, bojda je, ona pa tudi nekdanja manekenka. S to razliko, da je on na višjem predsedniškem mestu, in krepko pomembnejše države, ona pa želi posneti film, ki bo o pomembnosti njenega živetja pripovedoval, o njenih živetvenih dosežkih, med katere, si upam trditi, zakonski ulov sodi na prvo mesto…
 
Pravijo, da upati ni greh, obenem pa zakonitosti govorijo o tem, da zmorejo enake, ali vsaj podobne zasnovanosti, do enakih, ali vsaj podobnih razpletov pripeljati, pa, kdo bi vedel, bi kazalo podrobneje spremljati potek dogodkov, ki bodo še bolj uradno, kot doslej, sledili poročnemu obredu. Kdo ve, morda celo na vrh sveta dospe, mladoporočenec, medtem ko utegne nevesta vsaj roman napisati, pa čeprav s pomočjo pišočega nekoga. Kakorkoli že…
 
Bodite v nizkem startu in pazite, da ne bi, slučajno, zamudili veledogodka, ki bo, vsaj za nekaj časa, vse ostalo zasenčil!

Budilka smeha…

So razlile se meglice,
skoznje poletele ptice,
breg nasproti ne okleva,
vse bolj se očem rojeva…
 
Vse dežinke so zastale,
sove v krošnjah pozaspale,
misel pa vse bolj trepeče,
ko na pot jo v daljo vleče…
 
Krtu noč v delu mine,
znova nove so krtine,
spet bo deklica vesela,
jih ravnati bo hitela…
 
V kapljicah travice ždijo,
mednje mravlje dan budijo,
le še dete mora priti,
da ga krene v smeh oviti…

Pomanjkanje kadrov…

Že desetletja je moč poslušati o pomanjkanju zdravnikov oziroma nasploh zdravstvenega osebja, vsaka vlada obljublja rešitve, zadeve se pa samo slabšajo…
 
Glede na to, da »politikov« nikoli ne umanjka, bi se dalo trditi, da jih je celo krepko preveč, morda ne bi bilo slabo, ko bi država dospela do plačne reforme, s pomočjo katere bi bila vzpostavljena pravičnejša razmerja med posameznimi poklici, pa bi tam, kjer živijo od poplave brezplodnega čvekanja, kar zmore vsakdo početi, krepko zarezali v prihodke, tam pa, kjer je treba vsaj nekaj znati, obenem tudi delati, zagotovili boljše plače. Kdo ve, morda bi vsaj delček težav s tem razrešili, za začetek vsaj. Če drugega ne, bi bilo manj čvekačev…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

V senci dvomljivih uspehov, se dejanski radi kot napake kažejo.



Poenotena bebavost…

Pri bebcih je enoglasnost obvezen predpogoj sodelovanja, kajti – bog ne daj, da bi znotraj skupnosti obstajali od šefa drugače bebasti!

»Demokratične cvetke«…

Tramp je predsednik »Amerike«, torej države, ki je jamstvo-demokracije…
 
»Amerika« je njegova! Ne, ni on njen predstavnik, predstavnik vseh njenih državljanov, ki v okviru zakonov obstajajo, ne, pač pa je država njegova, in s tem je njegov tudi državni denar, pa lahko po mili volji o njem odloča, in z njim počne kar si želi…
 
Zdaj je ukinil podporo javnim medijem, tistim, ki so v finančni odvisnosti od države, konkretneje tistim, ki »pristransko« poročajo, kar, v prevodu pomeni, da v svojem poročanju ne izkazujejo naklonjenosti Trampovi politiki, pač pa jo kritizirajo. In na opombo, da bodo ti mediji propadli, je povsem preprosto odvrnil »naj propadejo, dovolj drugih bo ostalo, ki poročajo pravilno«…
 
Da ne bo nesporazumov – jebe mi se za to, kar se tam, prek oceana, dogaja, obenem se zavedam, da je takšno lastninjenje države povsem značilno za ves primitivizem, pa da tudi v mnogih drugih državah obstajajo takšna ravnanja (denimo v Srbiji pravkar poteka podobno Vučićevo prizadevanje), zadevo sem zapisal samo zaradi tega, da pokažem, kako so si »demokrati« širnega sveta popolnoma enaki! Tudi pri nas se je, če me spomin ne vara, nekaj podobnega, pa še kaj več, dogajalo, takrat, ko so skušali vzpostaviti medijski »pluralizem«…
 
Sicer dvomim v to, da vedo kaj pomeni beseda pluralizem, pluralnost, kakor tudi o pomenu mnogih drugih ne vedo, ne dvomim pa v to, da takšni niti najmanjših političnih funkcij ne bi smeli imeti, vsaj tam ne, kjer je govora o neki, kakršnikoli že, demokraciji…

Original je vedno boljši od prevoda…

Nekoč me je nekdo, tudi kot prevajalca, prepričeval, da je izvirno besedilo vedno boljše od prevoda. Gre za kategorično trditev, povsem kategorično, takšno, ki si domišlja, da govori resnico, in v bistvu še bolj takšno, ki se niti lastne neumnosti ne zaveda…
 
Vzemimo banalen primer…
Nekoč, vrag vedi kdaj, ko je nekdo pripravljal neko jed, in je imel pri roki riž, in grah, morda tudi korenje, je vse to lepo pripravil, zmetal v isti lonec ter skuhal. Recimo, da je takrat prvič nastala jed, imenovana rižota…
 
Ne ve se, ali je takrat, ob tej rižoti, njen kuhar imel na razpolago sol, ki je bila v preteklosti dokaj redka dobrina, in so redki do nje dospevali, kaj šele nek poper, morda tudi mleto papriko, celo paradižnik, ne vem, če je imel na razpolago meso, tudi to ni bilo običajna sestavina jedilnika običajnih, malodane prepričan sem, da niti slučajno ni imel na voljo vsega tistega, kar danes sestavlja rižoto, čeprav – že če je bila popolnoma neslana, tista prva rižota, je vprašanje, kako bi jo bilo danes, takšno, okušati, vendar – tista rižota je bila prva, je bila izvirnik, v odnosu na vse kasnejše, ostale rižote, in tudi današnje…
Pomeni? Nič posebnega, razen tega, da so današnje rižote ( = »prevodi« izvirnika) zagotovo boljše!
 
Sila »ljubo« mi je, kadar »ve«, o nečem, tisti, ki se s tem nečim ne ukvarja, in se tudi nikoli ni, da bi vsaj v osnovah spoznal zadevo. Morda celo razumel, da je vsak prevod v bistvu – avtorsko delo, da vsak avtor svojemu zapisu nek svoj »pečat« doda, ne nazadnje, da so okusi različni, obenem pa obstajajo objektivna merila za ugotavljanje skladnosti, ustreznosti izdelka, razporejenega, pač, v neko literarno zvrst. Hkrati pa…
 
Res je, lahko je izvirnik nedosegljiv, in so vsi prevodi slabši od njega, vendar samo v primeru, da je tudi avtor tega izvirnika, po svoji kakovosti, znanju, nedosegljiv prevajalcem, in obratno – lahko je izvirnik nekaj povsem povprečnega, pa prevajalec iz njega naredi umetnino. In, mimogrede: izvirnik, zlasti v poeziji, je krepko lažje napisati, kot pa kakovosten prevod…
 
Sam nimam navade piscem originalov (po)kvariti njihovih prizadevanj, in mislim, da mi to tudi uspeva, vsaj doslej so bili vsi zadovoljni z mojim delom, je pa res, da jim včasih povem, da jim bom pesmi prepesnil (ne prevedel!), in to naredim takrat, kadar slovenski jezik ni zmožen slediti jeziku izvirnika, ker ni bodisi dovolj izrazen, jedrnat, ali pa, ker, preprosto, nadomestkov določenih lokalnih fraz ne premore. In takrat dam prednost celotni formi (klasične poezije), ob povsem ohranjeni vsebini, kakopak, le da boš v poslovenjenem težko našel besede, ki bi zmogle, površno gledano, nadomestiti izvirne, in bi s tem nekaj povsem drugega sporočale, kot pa se je namenil sporočati avtor izvirnika…
 
Če se, za konec, malček pošalim… nič čudnega, da je iz generacije v generacijo slabše, ko pa so prevodi ( = otroci) slabši od svojih izvirnikov…

Slajše od najslajšega

(v izvirniku: Jovo Čulić, Od najslađeg slađe)
 
Kaj življenje nam ohranja?
In dobrota, kje poganja?
Kdaj uspevamo leteti?
 
Ko obrazek sme blesteti,
se v nasmeh prelep odeti!
 
Kje pot sreče se odvija?
Kaj nam godi, kaj nam prija,
kadar duša je boleča?
 
To, da otročiču sreča
vsak trenutek svoj posveča!
 
Kaj nas zmore otopliti?
Čemu nam ni moč uiti?
Kaj je, kar najbolj sladi?
 
To, da sončece žari,
ko se dete nasmeji!
 
Malček sem brskal, po spominu, računalnikovem, in našel ta svoj prevod, pa… ker sem tudi sam v odštevanju do jutri…

Svet poetov…

Pesmi pisati – najlažja zadeva,
le črke nabereš, in vzameš pero,
v nos si povrtaš, izprazniš si čreva,
pa nekam, ni vraga, gotovo bo šlo…
 
Prav zlahka, verjemi, tako se vsaj kaže,
ko gledam nabrane jih v nek njih obét,
da, te, ki sodobne poetske so baže,
papir pa jim ni, niti malo ne, svet…
 
Globoko vdahneš, in prdneš, pa v delo,
naj vsakdo prebere tako kot želi,
pomembno je, da je vsaj tebi veselo,
da tebi vsaj razumljivo se zdi…
 
Pesmi pisati – z levico, res, šala,
dandanes s poeti prepreden je svet,
in z njimi je, končno, resnica postala,
da piše, kdor nima ničesar počet…

Spod božjega srda…

Lije, lije se izliti,
kot da bog se v jezi stresa,
ker še gor tja, v nebesa,
sega smrad številnih riti…
 
Daj, skuliraj se, za vraga!
Ni ti dano doumeti
kaj si pogrešil spočeti,
da je v blatu zgolj nesnaga?!
 
Pomni, pa da drugekrati,
če bo kolčkaj božje sreče,
te med lego kocke zvleče,
ne pa z blatom se igrati…

»Opravičilo«…

Se opravičim, vsem po poti,
pač, tistim, ki jih moje moti,
obenem grem nasvet jim dat:
drugam se raje spravi brat!
 
Ker, veš…
Bili že večji so,
krepko prek glave tebi,
meneč, da jim z menoj bo šlo…
jim tudi je, vse do – odjebi!

Ob tihosadnemžitju…

Sicer mi ni potrebno ugibati, o tem kaj jo bo jutri bolj razveselilo, pogled na tiho-sadno-žitje ali, morda, na torto, da, takšno povsem pravo, okroglo, povrh čokoladno, na katero bova tudi svečke namestila – mimogrede, doslej sva, nekaj časa, goljufala, se popolnoma nezakonito izkazovala, naj nama vsi sveti oprostijo, ko sva jih na nekih, vsakdanjih, torticah, po pet prižigala, vendar je zdaj to število postalo povsem legalno – a upam, da bo hruškam še kak dan dopustila, da malo omedijo, kajti…
Je vrag, ne smem jih do njih zrelosti na vejah pustiti, me mrčesno-pernata soseščina prehiti, pa tistega, kar na pecljih ostane, ni prav nič lepo videti…



Star, nevreden…

Star sem, star, povsem neveden,
in neveden in nevreden,
in, če sem pri tem dosleden,
da, priznam, povsem sem beden!
 
Družbi… ne, ne pridodajam,
ko na bregu sam ostajam,
in ne hvalim, pač pa grajam,
v bistvu – v nič o niču lajam!
 
Standardnemu ne ustrezam,
malček višje se raztezam,
in – ker níkdar v rit ne plezam,
zgolj v prazne glave drezam…
 
Krivi so mi normativi,
niso mi prizanesljivi,
za povprečnost sprejemljivi,
meni zgolj – smrdljivi!
 
Da, nevreden sem, in star!
Nikdar v téku za denar,
pa v svetu vseh utvar
sem z resnico zgolj – slepar!
 
Takšnih čas ne potrebuje!
S takšnimi se mu spahuje!
Pravzaprav, kar je še huje,
takšno mu povsem je tuje…
 
Pa ne vem, čemu sploh smem,
le čemu po svetu grem,
ko pa slednjim sem očem
star, nevreden nek problem?!

Tudi sam sem na drsalkah bil…

Pomnim… skorajda deset let sem bil samozaposlen v kulturi… odvisen izključno od tega kar, in koliko, napišeš, pa kar in koliko vzamejo v objavljanje, in tudi plačajo honorar… brez ene same sekunde bolniške, dopusta, praznika… redna poravnava prispevkov in dajatev, cesar ne gleda skozi prste… nobenega minulega dela, delovne uspešnosti, regresa, božičnice, nadomestila za prehrano in prevoz…
 
In bi bil tudi dlje, ko se ne bi politika v medije vmešavala, s ciljem »zagotoviti njih pluralnost in objektivnost«, kar, v prevodu, pomeni – namesti tiste urednike, ki bodo poskrbeli za to, da bodo objavljali izključno tisto, in tako, kar, in kakor, želiš, da bo objavljeno. V duhu tvoje »resnice«, kakopak… in ko se ne bi odločil, da pa v nek »rumen« tisk svojega imena ne bom dajal…
 
Takrat je država izjemno spretno reševala problematiko brezposelnosti, s tem in podobnim samozaposlovanjem – vse, prepričane v to, da so zmožni samostojno, in kot samostojni, je, načeloma, seveda, razbremenila prispevkov in dajatev iz prihodkov, in je v povračilo terjala samo potrebne izkaze, dokaze o uspešnosti njih dela… in se je v absolutni večini izkazalo, da so ti samozaposleni brez ustreznih zmožnosti za preživljanje samih sebe, da nimajo s čem opravičiti statusa, pa so, večinoma, morali državi vračati denar… zanimivo, mar ne, v deželi, v kateri poznajo sebe, in so zmožni trezne presoje, in so nasploh pridni in sposobni…
 
Po prvih štirih letih je bilo potrebno, če si hotel obdržati to ugodnost, da je država, namesto tebe, plačevala vse obveznosti iz plače, izkazati neko »družbeno pomembnost«, da si, v preteklem času, opravil tisto, kar ti je bilo namenjeno opravljati. In pri tem izkazovanju je bila država prav tako sila »spretna«, da raje kakšnega drugega izraza ne uporabim, pa je za »družbeno pomembnost« štel samo – prejem najvišjih možnih nagrad.
Da, resnično zanimivo, ko pomislim na to, v svojem primeru, denimo, da sem bil »družbeno pomemben« takrat, ko sem prvo odločbo prejel, in mi je bil status kulturnika priznan, kasneje pa, ko sem imel za pokazati celo neprimerno več, kot poprej, v podobi nekih objav, in knjig, kasneje pa… spravi osla na led, morda pa se ne bo naučil drsati…
 
No, jaz sem obstal na drsalkah, in čeprav sem moral sam začeti plačevati prispevke in dajatve, sem več kot dovolj delal, in so mi več kot dovolj objavljali, da mi je, po plačilu obveznosti do države, celo za »plačo« ostajalo… kakopak, vse do omenjenega, »demokratičnega«, poseganja v medije… ampak to ni razlog tega zapisa, pač pa…
 
Pomnim, iz tistega časa, nek primer, ko so neki osebi, ni pomemben ne spol, ne ime, odtegnili pravico do plačanih prispevkov in dajatev, zato, ker ta oseba v štirih letih – ene same črke ni dala-od-sebe, ničesar, ampak dobesedno ničesar ni ustvarila! In je bilo takrat moč, v časopisih, neko polemiko, v zvezi s konkretnim primerom, zaznati, in je ta oseba, v svojem oglašanju, razlagala, da je pisanje izjemno zahtevno delo, da je potrebno do zamisli dospeti, da včasih tudi leta trajajo, preden se uspeš z izpisanim izkazati… hm…
 
Da, hm. Res je, vse se začne pri zamisli, brez nje ni moč, vendar – kakšna bednost mora obstajati, takrat, kadar dneve, tedne, mesece obstajaš brez tega, da bi ti nekaj uporabnega šinilo-v-glavo?! Takšna, zanesljivo, da je bolje, neštetokrat, če se raje v neko ročno delo podaš, ali pa v neko običajno, zgolj uslužbensko stanje, v katerem bodo drugi za tvoje delo skrbeli…
 
Dobro, kljub vsemu, recimo, da nekaj mesecev potrebuješ za dospetje do zamisli (tega si sicer ne znam predstavljati, a vseeno), in ti, še vedno, ostane nek čas, daljši od treh let, da to zamisel tudi opredmetiš, ji daš neko konkretno podobo, nekaj ustvariš, napišeš… ti pa ničesar nimaš za pokazati, ma, niti polovice, na primer (v olajševalno okoliščino) nekega zastavljenega romana! Hudičevo mora biti to, ko bi tako vsepovsod potekalo… pomislim na neke mlajše pisce, pardon, na neke kosovele, katerim smrt ni daljšega življenja dopustila, in se takoj povprašam, čudeč se, seveda – kako, hudiča, mu je uspelo več kot eno pesem napisati?! In me malodane sesuje, nerazumevanje, ko do Dostojevskega dospem… mejduš, niti šestdeset jih ni dočakal, pa so mu deset romanov objavili (koliko jih je šele napisal?!), ne vem koliko novel in ostalih podob literarnega izražanja! Da, da, vsekakor, vem, da ni vsakdo Dostojevski, tega se dobro zavedam, a vem tudi to, da tudi pisanje ni za vsakogar, zlasti med tistimi ne, ki bi od njega živeli…
 
Vidiš, tudi v tem se skriva tista razlika med znati in »znati«, med zmožnostjo in »zmožnostjo«. Prvega se ne da naučiti, v kolikor ti že »v krvi« ni ustrezno seme posejano, drugega se lahko, pa čeprav se v bolj jalovih svojih podobah kaže, in niti posebno prepričljivo ne more biti. No, zmore, kako da ne, vendar izključno med sebi enakimi…

Sonkec…

Jutri, jutri, jutri že,
tu te jutri čaka,
in se misli veselé
svojega junaka!
 
Bova radost ti budila,
da bo vse doneče,
da bo do neba krenila
pesem tvoje sreče!
 
Sem zastavljal, in opravil,
več pa ne povem,
raje dušo bom pristavil,
ko kipeče bo očem!
 
Jutri, malo še, pa pride,
naj se dež pripravi,
ker – moje sonce, ko vzide,
hitro z njim opravi!

Ko je človek izmislil denar…

… ga je izmislil zaradi tega, da bo z njim pretok blaga olajšal, in ne zato, da se bodo zanj prodajali!
 
… da se darovi na oltarju božjem ne bodo usmrajali, in ne zato, da bi boga zamenjal!
 
… da bo poštenost pošteno plačevala, in ne zato, da je nepoštenost pošteno plačana!
 
Ko je človek izmislil denar… ko je izmislil besedo, črko, papir, pisalo, knjigo… ko je izmislil norme, pravila, red… ma, karkoli je doslej izmislil, če ni bilo za požret, je bilo vsaj za spridit!

Živim?!

Živim?! Da, res, živim…
Da bi življenje spisal,
v čakanju se ne skisal,
predvsem – da ne smradim!
 
Se trudim. Ni lahko…
med vsem, kar je, da žre,
v zabavo da dospe,
in da temni oko!
 
In hodim. Če še znam…
po poti, ki ne mika
vse tisto, kar potika
v ničev se nek vsakdan.
 
Čemu?! Čemu tako?!
Ah, v človeka so me dali,
ne sodim med živali,
da bi mi z njimi šlo.

V senci…

Drži nebo, da sonce ne bi padlo z njega, da se prek tal nekoliko kasneje razjoče. Drži, in vztraja, obenem vabi, v kotiček nekih sanjarjenj, tudi krilato brenčečih, hkrati pa, marsikdaj, vse do dišavnosti dospelih…
 
Rojeva, da ponuja, ponuja, da daje, in vsakdo, ki s slabimi namerami ne dospeva, ji je dobrodošel. Ne pozna naših in ne-naših, pomembno ji je, da v razdajanju do zadovoljstva dospe, da sami sebi rast zagovarja, in jo vzpodbuja…
 
Veliko lačnih prav z njeno pomočjo uspe težave premostiti. V prvi vrsti neke ose in sršeni, na načetem tudi čebele, da ptic sploh ne omenjam. Tudi »rumenca«, ki z daljne afriške celine semkaj na dopustovanje hodi, bojda na gnezdenje celo, večinoma tudi radi nje smem opazovati, in uživati v pogledu…
 
Kot da bi vedela, da s tem dvojno pomaga, kajti ne samo, da lačne želodce siti, pač pa jih tudi podpira v njihovem boju zoper »škodljivce«, zoper razne uši in podobne podobe, katere znamo, izhajajoč iz lastnega prida, kot škodljive označevati, pa čeprav so samo sestavni del neke, povsem naravne, prehranjevalne verige, in bi tudi brez njih ne obstajalo živetje, kakršnega poznamo…
 
Dopustila mi je, da sem, iz njenih vej, štiri mlade podobe živetja ustvaril. Eno drevesce zdaj raste pri Oliverju, tri so doma ostala, da bodo materinim prizadevanjem v pomoč. In da me dražijo, češ – si prepričan, da nas je deset dovolj, ne bi še dveh, treh posadil?! Da, priznam, razmišljam o tem, še nekaj prostora je na voljo…
 
Kakorkoli že, ob njej, z njeno pomočjo ugotavljam, da pa so na svetu še vedno podobe, ki znajo, celo potrebujejo neko skrb, neka prizadevanja, neko dobro – z dobrim vračati! Že res, da jih je večinoma iskati med nekimi, denimo, psi, in rastlinami, a tudi to je bolje od tistega niča. Pa rad, tu in tam, v njen objem stopim, da malček drugače svoj vsakdanji zrak zadiham…



Po poti v nič…

Mi ni do njihovih časti,
vrednot, kaj vem še česa,
za vse, kar leze, gomazi,
prenizko so nebesa,
mi ni do njihovih resnic,
v katerih svet se pači,
dokler ne bo jim manj pravic,
se nič ne predrugači…
 
Mi ni do njihovih želja,
do lakote brez kraja,
ker tam, kjer čast nič ne velja,
tam smrad samo razsaja,
ko v njih rokah se znajde svet,
samo navzdol se kaže,
samo rušitev zna spočet
in prav vse lépo maže…
 
Nagonu ni, da svet gradi,
ker ga samo razžira,
ko sline vsepovprek cedi,
kar zgrabi, to požira,
še sebe zmožen ni živet,
s častjo, brez svinjarije,
a zdaj v rokah mu je ves svet,
da zruši ga, ubije!

Ne bodo te marali…

Leta nazaj… ob nekem svojem knjižnem rokopisu, proznem, sem Pavčka za mnenje povprašal. Poznal sem ga še iz svojih otroških let, z očetom sva ga znala obiskati na njegovi posesti v Seči, in nikoli ne bom pozabil, kako sem, v družbi odraslih, ki so se iz steklenic, na katerih je bila nalepka z imenom Tone, sladkali, vpijal pesnikove pripovedi, njegov gromeč glas, njegovo pripovedno vznesenost…
 
Kar nekajkrat se je pripetilo, v času, ko sem še potreboval neke, recimo temu tako, kažipote, ali vsaj preverjanja uspešnosti mojih prizadevanj, na področju pisanja, določeno že uveljavljeno mnenje, in kar nekajkrat sem po to mnenje šel k Pavčku. Vselej me je, hipoma, brez zadržka, sprejel, vselej se je odzval, da mi pomaga…
 
V prijeten mi spomin hranim neko njegovo pismo, v katerem je zapisal, da se je šel štuliti v moje delo, in mi svetovati, in da sedaj, ko ima zgotovljeno knjigo v rokah, ugotavlja, da je bilo prav, ker sem sebe poslušal, in ne njega. Kakopak, nemudoma sem mu odgovoril, da se ni prav nič štulil, pač pa mi je uslugo naredil, ko je moji prošnji ugodil, in da takrat, ko je samo pesmi videl, ni mogel vedeti, da jim bom spremno, povezovalno besedilo dodal, in da sem tisto, kar sem smatral za potrebno, v njegovih nasvetih, upošteval, ostalo pa… da, vendar če sebe nimaš, tudi na področju pisanja, potem je zaman, da karkoli počneš, fotokopirni stroji so namreč dandanes v vsakem gospodinjstvu v uporabi…
 
Kakorkoli že, prebral, menda celo večkrat, kakor mi je dejal, je moj rokopis, mi o njem začel celo navdušeno pripovedovati, le…
Uroš, vse, kar si zapisal, je res, imaš povsem prav, in se s tem strinjam, ampak, veš, moral boš drugače, če želiš, da bo knjiga izšla. Ne marajo, kadar neposredno, odkrito govoriš o določenih zadevah, zlasti kadar so resnične in o njih ničesar lepega ne povedo, obenem pa – imena omenjaš, imena konkretnih oseb, pa bi bilo bolje, ko bi vse to, kar si zapisal, naredil v podobi nekakšnih zgodbic, skozi katere bi načeloma o vsem tem govoril, tako, da se nihče ne bi mogel prepoznati, da nihče ne bi vedel, da prav nanj misliš, ko zapisuješ, ker, veš, ne samo, da te ne bodo marali, če boš pri tem vztrajal, celo škodovati ti bodo hoteli, in močno dvomim, da boš doživel narejeno knjigo…
 
Podobno mnenje je imel prijatelj, nekdanji politik, založnik, z resnimi-vprašanji-ukvarjajoč-se možakar: tako kakor pišeš, nikoli te ne bodo vključili v domoznanstvo, nikoli nikamor ne boš dospel… no, pri njem sem vsaj do tega dospel, da mi je dve knjigi izdal, in to celo na njegovo željo (jaz sem ga samo »ubogal« in gradivo pripravil), in da sva še danes prijatelja…
 
Kakopak, Pavčku takšnega nasveta nisem zameril, daleč od tega, vem, da je obilo neprijetnih izkušenj doživel, in vem, da mi je samo dobro hotel, čeprav – ene same »malenkosti« se ni zavedal, takrat, ko mi je svetoval, tega, pač, da… resnica je resnica, in kadar jo skušaš izpostaviti, takrat tega ne počneš zaradi tega, da bi neresnici »nagajal«, pač pa za to, da vsaj poskušaš resnici omogočiti dospetje na plano, upajoč, seveda, da se utegne, zaradi tega, nekaj spremeniti, na drugače, na bolje. In pri tem, pri takšnem pojmovanju nekih dolžnosti, nikomur ne bi smelo biti pomembnejše dolžnosti, kot je dolžnost prizadevati si za resnico!
 
Preživel sem, čeprav se v pisanju niti malo nisem spremenil. Preživel sem, čeprav knjiga dejansko ni učakala svojega izida. Ni edina, pa kaj. Preživel sem, čeprav nisem, in ne bom, dospel niti do vrat domoznanstva. Hahaha, za to me, pravzaprav, figo briga! Preživel sem, čeprav vem, da jih je izjemno malo, ki me marajo, vsaj zares, pa čeprav se tudi med njimi najdejo, ki me postrani gledajo, vsaj tu in tam, če že ne večinoma. Preživel sem, čeprav še vedno sam na svoji poti hodim. In pri tem mi niti ni najbolj pomemben ta »preživel«, kolikor mi je pomemben – sem! Takšen, kakršen sem od nekdaj, takšen, kakršen bom tudi umrl, predvsem pa z enim samim obrazom prepoznaven. In védenje o tem prija, meni, pa čeprav zaradi tega mnoge bolečine izhajajo, med vsemi, ki do tega nikoli ne dospejo…

Ko bog molči…

Ta svet… ubog je ta planet!
Ob bebcu bebec, mrgoleče,
jim bebavost je pot do sreče,
uspešnejši je bolj zadet…
 
Saj vse vedo, ob svojem nič,
pa ko poda se reševati,
edino je, da zna zasrati,
brez dela je ostal hudič!
 
Mu s prstom migati več ni:
podmladek širen je ustvaril,
da sam lahko bi le lenaril,
medtem ko vse v rit drvi…
 
A bog se je že zdavnaj vdal!
Od nekdaj je brez vseh moči,
pa se lahko samo jezi,
ker je iz praznih glav pognal.

Uboga Dodik in Netanjahu…

Ne glede na to kaj sta zagrešila, ne glede na to kaj jima očitajo, se mi predsednika Republike srbske in Izraela smilita, kajti znašla sta se v brezizhodnem položaju, nikamor se iz svojih okolij ne moreta podati, Svet jima je zaprl vrata, s tem, ko jima je – Slovenija prepovedala dospetje na njena tla…
 
Pustimo ob strani to, koliko omenjena sploh (po)mislita na Deželo, to, koliko bi sploh želela priti sem. Pustimo ob strani dejstvo, da je osenčen podalpski svet le neka pikica na planetu, katero zmore vsakdo na svoji poti zlahka preskočiti. Pustimo ob strani vse ostalo, vsa neka dejstva, ki o teži takšnega ukrepa pričajo, in zapišimo, vendar samo pogojno – bravo, Slovenija!
 
Da, bravo, kajti tako je dejansko tudi treba ravnati, kadar se soočaš z nemoralnimi početji, zlasti takrat, kakopak, kadar jim sam nasprotuješ, vendar…
 
Lepo je, in to sila lepo, takrat, kadar se tudi sam zmoreš izkazovati z moralnostjo, pa si spričo tega dosleden, načelen, in se do vseh enako izkazuješ. Pri čemer je priporočljivo, kakopak, da si vsaj malček odprte glave, pa da zmoreš ugotavljati, in presojati, ter ustrezno reagirati…
 
Skratka – bravo! Ni kaj, razen tega, da ta »bravo« dokaj hitro izpari, da se z nobeno svojo vrednostjo ne izkazuje, nasprotno, celo dvoličen, hinavski se zdi, ker – bo Slovenija enak sklep sprejela tudi po vprašanju, na primer, Trampa?!
 
Čemu Trampa?! Saj se ta nikjer ne vojskuje, nikakršnih hudodelstev ne spočenja, je povsem o-kej dečko, ki se po najboljših svojih močeh trudi za pravičen svet…
 
Ne vem, morda, ampak samo morda, se omenjeni ne kaže tako hudo, kakor se kaže Netanjahu, ki dobesedno sodeluje v iztrebljevanju prebivalcev Gaze, obenem pa se kaže krepko huje, kot se je izkazoval Dodik, saj Dodik samo na svojem področju deluje, medtem ko Tramp svoje lovke širi prek celega sveta, pri čemer, ni da ni…
 
Gremo lepo po vrsti, pa niti ne tako v širino, glede na to, da premajhen delček Trampovih prizadevanj poznam, da bi mogel z zanesljivostjo o neki celoti govoriti…
 
Kakor si je prizadeval tudi njegov predhodnik, tako si prizadeva tudi Tramp, za posebno obravnavo svoje države in njenih, na primer, vojakov, ki so na »misijah« izven »Amerike«, potemtakem so na ne-svojih tleh. Zanje namreč ne bi smela veljati, po Trampovem prepričanju, mednarodna merila, mednaroden pravni red, in ne bi smel veljati ne glede na to s kakšnimi grozodejstvi bi se, ali pa tudi se, le-ti izkazovali!
Pa kaj potem, bi se dalo slišati, to pa ja ni nič takega…
Ne, res ni nič-takega, je »samo« zastavljanje začetka rušenja mednarodno veljavnih presoj, opredelitev, dogovorov, na temelju katerih je vsaj moč ugotavljati med dopustnim in nedopustnim, in je vsaj moč, čeprav retroaktivno, tiste, katere kot zločince ugotovijo, pripeljati do kazni. »Samo« to je to, nič več, in…
 
Stoletja so bila potrebna, da je vsaj do teh in takšnih dogovorov prišlo, stoletja, da je prav zaradi teh dogovorov danes sleherno vojskovanje vsaj za pikico manj svinjsko, kot bi bilo sicer. Stoletja so bila potrebna, za to, da je danes svet, tudi zavoljo obstoječega mednarodnega prava, nekoliko bolj »civiliziran«, kot je bil v preteklosti, potemtakem…
 
Potemtakem je sleherno delovanje, usmerjeno v rušitev tega obstoječega stanja, hkrati tudi dejanje, ki je vsaj posredno usmerjeno v – ogrožanje »človeštva«, je, potemtakem, dobesedno pretnja!
 
Ah, pretiravaš…
Ja, vedno pretiravam, ni kaj, zato pripišem še tri malenkosti, ki utegnejo, morda, to pretiravanje nekoliko ublažiti…
 
Trampova carinska vojna. Z njo želi »Ameriko« ustoličiti nad vsem svetom, ji utrditi moči, kakopak, na račun vseh ostalih, z njo skuša, pravzaprav ne skuša, pač pa to tudi počne, pretiti, izsiljevati, premagovati. V bistvu s to svojo politiko skuša oslabiti gospodarstva preostalega sveta, s tem, posredno, tudi njihovo moč. In ko to počne, pa v kolikor bi mu uspelo, bi nemalo težav porodil, na teh tujih tleh, od gospodarskih do političnih, in s temi težavami bi zrušil obstoječ red, kakršenkoli že je, na teh področjih, s čemer bi porodil nova konfliktna področja, področja nekih novih spopadov in vojevanj, pomeni, da s to svojo politiko dobesedno ogroža stanje vsaj relativnega miru, ki trenutno obstaja. Pomeni, da v interesu lastnem deluje – proti dobrobiti sveta!
 
Politika »Amerike«, poslednjih osmih desetletjih, je tudi podpiranje obstajanja judovske države. Podpira jo z vsemi razpoložljivimi sredstvi, tako besedno, kakor tudi materialno, pomeni, da ji pomaga pri ohranjanju njene moči, moči, brez katere ta država ne bi zmogla početi tega, kar počne, ko »ureja« sosedske odnose. Pomeni, z drugimi besedami, da je Tramp dobesedno soudeležen, resda posredno, a kljub temu, potemtakem tudi soodgovoren za to, kako se Izrael izkazuje, tudi s svojimi vojaškimi posegi…
 
Tramp »ne vidi« ne genocida, ne lakote, in umiranja zaradi nje, na področju trenutnih izraelskih vojaških posegov. Ne vem, kot mlad si je dal izvršiti liposukcijo, kasneje pa se je povsem zanemaril, pa mu, očitno, pogled ne seže prek poraslega trebuha…
Pravzaprav, pravilneje bi bilo, ko bi zapisal da noče videti omenjenega, da mu je za omenjeno figo mar, kajti le-to se izvaja skladno z njegovimi interesi, pa je, potemtakem, povsem sprejemljivo, dopustno, obsodbe in zoperstavljanja nevredno. In s takšnim svojim odzivanjem dobesedno, in neposredno, podpira izraelska ravnanja, jim dodatnega zagona daje, čeprav… čeprav ima taisti Tramp v rokah vsa potrebna sredstva, s katerimi bi zmogel, ko bi hotel, Izrael spraviti-k-pameti!
Pomeni, če še malo bolj prevedem, da je Tramp soudeležen pri vsakem koraku, izkazanem na področjih spopadov, pa – če je soudeležen, potem bi znalo biti, bržčas, da je tudi soodgovoren…
 
Koliko stvari, in kakšne vse, se odvija, glede »Amerike«, tam spodaj, pod-mizo, po vsem svetu, o tem raje ne bi. Jih namreč mrgoli, obenem pa redke na videlo dospejo, da bi se kot nečiste izkazale. Ni kaj, kadar »demokracija« ne ve, kaj je to demokracija… in te stvari bi samo »polepšale« podobo (kateregakoli, ne samo sedanjega) ameriškega predsednika, ja, taistega, kateremu se ves »razviti« svet ob bok slini. Tudi Dežela, kakopak…
 
Pa me, vsled tega, zanima, glede na to, da se imajo za moralne, pravične, poštene… bo tudi za Trampa sprejeta prepoved dospetja na slovenska tla?! Ali pa več ne velja, da krade tudi tisti, ki »samo« žakelj drži?!
 
P.S.
Ne, ne potrebujem nekega odgovora, ga poznam. In drugačen tudi biti ne more, v svetu nagonske bebavosti, v svetu dvojnih meril in dvoličnosti, v svetu, v katerem je usoda-moje-riti krepko pomembnejša zadeva, kot je načelnost.

Ti, ti, grde vojne…

Vojne so grda zadeva, zanesljivo. Zato jih tudi nenehno obsojajo, zato jih tudi skrbi usoda tistih, ki se sredi njih nahajajo… in prav zato, ker so tako grde in obsodbe vredne, zato jih tudi nenehno izvajajo.
 
Še najlepše se je vojskovati takrat, kadar pobijanje in rušenje ne potekata na tvojih tleh. Takrat zmore namreč država svojo uspešnost dosegati na več načinov…
 
Cveti proizvodnja orožja. Vojno je treba hraniti, treba je zagotavljati orodja za njeno izvajanje, brez težave gredo v prodajo, z dobičkom ni nikakršnih težav, obenem pa določenemu številu prebivalstva zagotavljaš delovna mesta…
 
Sočasno zmoreš vprašanje brezposelnosti razreševati tako, da v pomoč pošiljaš svoje vojake. Dobršen del se jih nikoli ne bo vrnil, pomeni, da si za dobršen del zmanjšal število morebitnih iskalcev dela, pa bodo statistike o brezposelnosti ugodneje zvenele…
 
Tudi prehranjevati, oblačiti in po drugih vprašanjih oskrbovati je treba te vojake, pa pridobiva tudi proizvodnja hrane, oblačil, medicinskih potrebščin, in marsičesa drugega, pa se kar naenkrat, in s pomočjo vojne, na domačih tleh znajdeš v stanju, v katerem ima slehernik kaj delati, v katerem se proizvodnja ne kopiči v zaloge, pač pa komaj dohiteva prodajo, denar pa veselo priteka, če ne v gotovini, potem v podobi dolga, ali nekih koncesij, zadolžnic, s pomočjo katerih boš nato še dolgo časa po koncu vojne sebi pridobival…
 
In boš pridobival tudi takrat, ko boš »pomagal« graditi tisto, pri čigar rušenju si sam sodeloval, ko si bodisi pokal na konkretnem nekem terenu, bodisi pokanje omogočal, mu ne nasprotoval, kaj šele, da bi se zoper njega postavil…
 
Ob morebitnih uspehih bo tudi »ljudstvo« cvetelo. Rasla bo njegova »samozavest«, posledično tudi »ponos«, manj se bo balo drugačnosti, ki ji tako hudo preti z razdalje nekaj tisoč kilometrov, in tudi sicer bo raslo njegovo zadovoljstvo, v kolikor boš delček gospodarskega cvetenja tudi njemu dal…
 
Že res, da utegnejo neka poročila o dogajanju na bojiščih tudi malček slabe volje poroditi, vsaj tozadevno slabe, in vsaj za nekaj kratkih minut, vendar – dokler je daleč od oči, dokler nisem sam neposredno ogrožen, celo prizadet… bentiš, še po pogrebu, na katerem sem se hudo žalujočega kazal, se znam, ob ustrezni spodbudi, kakopak, prešerno nasmejanega izkazovati…
 
Da igrajo vojne pomembno vlogo pri gospodarskih uspehih, ma, pri »razvitosti« in »civiliziranosti« posameznih okolij, o tem priča zgodovina. Ves »razviti« svet, vsa njegova današnja materialna stanja, temeljijo na vojnah, na osvajanjih, kolonizacijah, na kraji, rušenju, zasužnjevanju, pobijanju…
 
O tem, da niso tako grde, kot se znajo skozi besede dvolične neumnosti izkazovati, pa priča dejstvo, da – če znaš v nekem trenutku iti v vojno, jo začeti, in z njo nadaljevati, mar ne bi zmogel, popolnoma enako, iti tja in neko rojevajočo se vojno prekiniti, jo v kali zatreti?!
 
Svet je bojda nemočen, ob vseh teh grdih vojnih izkazovanjih, samo zgraža se lahko, in obsoja, pa čeprav razpolaga z načini in s sredstvi, s katerimi zmore cel planet ne-vem-kolikokrat uničiti, ne more pa v neki regiji dogajanj v red spraviti… in bo nemočen vse dotlej, dokler se ne bo začelo na njegovem pragu dogajati, takrat, ja, takrat pa bo zlahka našel način, na katerega se bo brez slehernega zadržka odzval…
 
Cilj ne opravičuje sredstev, trditev, ki velja samo etičnim. Vsem ostalim pa je popolnoma drugače, kar, ne nazadnje, tudi v vsakdanjem svojem živetju izkazujejo.