Pet…

Je bilo nekoč, nekje…

Se z neba je zableščalo,

da vesolje je obdalo

in skočilo v srce.

 

V srcu se je pridno paslo…

Je nebo v očeh ostalo,

da bi zvezdice sejalo

in v sonca žarkih raslo.

 

Teče leto, teče svet…

Palčica vse bolj velika,

vse bolj jo širjava mika,

ko nabira vrsto let.

 

Zdaj je skoraj vrh goré…

Črtica na zid pognala,

pet jih pridno je nabrala,

naj ji čimbolj gre smeje!