»Firma« Škerjanec…

Okrog štirideset pravnih subjektov je bilo, s katerimi sem sodeloval, na področju svojega pisanja. Z nekaterimi pri izdajanju knjig, mojih, z drugimi s prispevki za njihove časopise, revije. Tako da sem si kar nekaj izkušenj, posledično spoznanj, (tudi) s tega področja prislužil…

 

Zgodilo se mi je, pri nekem zasebnem založniku, in to s tradicijo, njegovo, da sem dogovoril izdelavo zbirke za otroke, lične knjige, v trdnih, čvrstih platnicah narejene. In sem mu preskrbel vsa potrebna denarna sredstva, pa ne po neki uvidevni, pač pa po povsem tržni, nemilostni ceni. In je ta denar celo prej dobil, kot je šla knjiga v vezavo, in je bil v tem denarju tudi njegov zaslužek vključen, ampak…

V svojem pohlepu, je naročil, naj karton za platnice režejo tako, da bo čim večji izkoristek, da bo čim manj odpada… pa so rezali proti pravilom, in niso upoštevali poteka žil, ki »tečejo« skozi karton, pa so se začele platnice, po tem, ko je knjiga že dospela na tržišče, »pačiti«, grbančiti, kriviti. In možakarju niti nerodno ni bilo zaradi tega, kaj šele, da bi skušal zadevo popraviti, pa skrivljene knjige z novimi nadomestiti…

 

Zgodilo se mi je, da so mi dve pesmi dobesedno ukradli, da so ju, vsako posebej, objavili v dveh zbirkah, skupaj z drugimi nekimi devetimi, ne mojimi, in sem za zadevo, obakrat, povsem slučajno zvedel prek spleta, in, kakopak, obakrat poklical v uredništvo, da bi prvič izvedel, da »so mislili«, da je kolegica, ki se je takrat že na porodniškem nahajala, uredila vse potrebno za soglasje, drugič pa, da »me niso našli«, pa čeprav so bili moji podatki dosegljivi na spletu, čeprav so vedeli, s katerimi uredništvi sodelujem, pa bi zmogli dospeti do potrebnih kontaktnih podatkov, ko bi tako hoteli, ko ne bi hoteli – krasti! In jaz, bedak… namesto, da bi tožil, dosegel bodisi prepoved prodaje knjige, bodisi iztržil lepo odškodnino, sem po načelu če-že-je-naj-bo dosegel vsaj to, da so mi po dva primerka od obeh knjig poslali, da sem vsaj za lasten arhiv imel…

Še dandanes ponatiskujejo, obe.

 

Zgodilo se mi je, da sem dve uri po tem, ko sem prek elektronske pošte poslal rokopis, za neko lirično zbirko, prejel pogodbo. Eksi-preksi, nečesa tako odzivnega ne prej, ne kasneje, nisem doživel. In so jo izdali, ter še dve drugi, ob njej, in eno »elektronsko«, in mi v tem času tudi peto rojevajo, po že sklenjenem dogovoru, in smo vselej korektno sodelovali…

 

Zgodilo se mi je, da se je neko zasebno podjetje (nanj se tudi nanaša naslov tega zapisa), ki mi je nekaj knjig naredilo, znašlo v denarnih težavah, pa sem direktorju/lastniku naročil, naj, še preden je dobro zastavil izdelovanje knjige, izstavi račun, ter poskrbel, da je bil znesek že v naslednjem dnevu poravnan…

 

Zgodilo se mi je, da so me iz neke novo nastajajoče revije za otroke dobesedno prosili, da bi sodeloval z njimi, pisal zanje, jim s tem pomagal dospeti na tržišče, in so me hkrati prosili, če sem lahko uvideven, glede svojih honorarjev, ki so že tako uvidevni bili, pa sem jim ugodil ter, kljub temu, da sem od pisanja živel, zanje pisal po polovični ceni…

 

Zgodilo se mi je, da so v neki drugi založbi, v kateri so izdajali tudi revije za otroke, »pozabili« na pogodbo, na korektnost sodelovanja, in so začeli po štirih letih ponavljati že objavljene vsebine, češ generacija se je zamenjala, neki drugi otroci bodo zdaj to brali… in so to naredili samo zato, da bi še naprej prodajali, ob čemer ne bi imeli nikakršnih obveznosti do avtorjev. K sreči znam s pogodbami, vrsto let sem jih tudi pisal, pa jih tudi brati znam…

 

Zgodilo se mi je, da so me iz nekega uredništva sprivatizirane revije, za otroke, s tradicijo, prosili, po mesecih neplačevanja mojih honorarjev, naj bom potrpežljiv, naj še naprej pošiljam svoje zapise, češ da že vidijo dan, ko se bodo ponovno na noge postavili… in smo ohranili sodelovanje, vse dotlej, dokler niso prišli najprej v stečaj, nato v likvidacijo. In so mi tudi takrat jamčili prejem mojih terjatev, čeprav… po treh desetletjih, do današnjega, niti počenega groša nisem prejel…

 

Zgodilo se mi je… ma, marsikaj se mi je zgodilo, in dogajalo, pa ne samo na tem področju družbenega-živetja, in izkazovanja, in ko pod vsem spoznanim potegnem črto, da nekako podobo zaokrožim: med vsemi temi štiridesetimi, en sam je bil (in to v dveh svojih podobah, starejši in mlajši), kateremu nikoli ni bilo osnovno vodilo denar, pač pa ga je vlekla želja po ustvarjanju, želja po pomoči pri tem ustvarjanju, pa čeprav je marsikdaj to svojo željo iz lastnega računa, z lastnih pleč poravnaval. En sam! Resnici na ljubo, tudi v založbi, s katero trenutno sodelujem pri pripravi pesniške zbirke, je moč doživeti podobna ravnanja…

 

Ljuboslav moj Škerjančev, čvrsta kraška škala, prijatelj, žal pokojni, in njegov sin, ki je pravi sin svojega očeta, Anže, ki mi bo pomagal roditi Vesolje.

Sama beseda hvala je krepko premalo zanju, za to, kar do njiju čutim, pa če bi jo tisočkrat izrekel, in samo to, da sem tudi jaz do njiju skušal vedno biti v pomoč, me vleče iz občutenja tistega, kar se mi je sinoči porodilo, ko sem sina njegovega očeta poprosil za pomoč…

Bentiš, nerodna stvar, kajti – še preden sem utegnil prošnjo izreči, je že rekel nek z-veseljem-ti-bom-oblikoval!