Namen dosežen, dete veselo…

Komaj sva krenila na pot, že je beseda nanesla na rojstnodnevno darilo…

 

Darilo?! Kakšno darilo?! Verjetno se hecaš, sem se malček pošalil, želeč, da ji, malo kasneje, nastalo negotovost v še večje veselje spremenim. Ni darila doma, pa veš zakaj ga ni? Zato, ker – sta dve…

 

Čim je to slišala, je veselje začelo kipeti, in z njim njena pojočnost, pa – ko sva dospela, sva najprej morala iti do hladilnika, da sva preštela vseh pet paketov nekih tort in podobnih jim sladic, nato pa nemudoma v nadstropje…

 

Darili sem namenoma spravil na polici dveh zidov, da še malo podaljšam čas pričakovanja, pa sem ji pomagal, jo usmerjal, da je najprej našla škatlo z lesenimi kockami (takšne sicer že ima, a je nedolgo nazaj ugotovila, da jih je premalo), in poskočila od veselja, hip kasneje pa po drugem darilu povprašala in…

 

Spet sva se usmerjala, malo dlje je trajalo, vendar – ko sva našla škatlo, in je ugotovila, da je v njej… mikrofon, in to tak, ki omogoča tudi učinek odmeva…

 

Nekaj mesecev mi je omenjala mikrofon, in želja se ji je, končno, izpolnila. Pa sedaj povsod, kamor se nameniva, odmeva, in tudi nekaj pesmic je moč poslušati. Tudi zdaj, ko počiva, baje, na kavču, ker se je do nosu napokala lazanje, po njenem okusu imenitnega prazničnega kosila, je mikrofon nenehno na delu…