Bojda
je prepričljivost nujna, kadar želiš nek namen doseči, in za njegovo
uresničevanje potrebuješ tudi neke druge…
Ne vem,
a po neki zmožnosti dojemanja, posledično tudi poznavanja realnosti in predvsem
zavedanja časa ter njegovega učinkovanja, niso ravno najbolj znani, pa…
Če ovco
prepričam s soljo, konja s korenjem, psa s slanino, potem moram gledati, kako
in s čem bom naklonjenost občestva pridobil, glede na to, da je po
pričakovanjih zahtevnejše, pa mu sol, korenje in slanina ne zadoščajo…
Vsekakor
mora biti nekaj, kar vzbuja pretakanje slin, pri čemer se zna poroditi težava, s
tem, ker tega nečesa nimam pri roki, ali vsaj ne v količinah, ki bi, poleg
meni, tudi drugim omogočale, pa…
Bojda
zna na razna zborovanja že golaž povleči, zlasti kadar vetrič v daljavo njegov
vonj ponese, pa zaprija še preden je kuhan. Pomeni, da odloča že obet, neko
upanje, pa čeprav z vetrom pride, in ga, prav tako, veter odnese. Ni čudo, da
se obljube tako množijo, četudi, ali pa prav zaradi tega, ker večinoma
neizpolnjene ostajajo, ne, ni, kajti tam, kjer odločata želodec in slinovod…
tam diši še preden je (s)kuhano.
Ne vem,
če vse zapisano upoštevam, v čem je pravzaprav bistvena razlika med soljo,
korenčkom ali slanino, in, na drugi strani, med obeti, ki v kotel, ne k njemu,
kličejo, vem pa vsaj to, v čem je razlika med ovco, konjem in psom ter
povprečnim soodločujočim. Prvi našteti so za nekaj uporabni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar