Predolgo
sem živel v svetu laži, da bi sebi lagal, v podobi nekih upanj, posledično
pričakovanj.
Predolgo
sem bil neumen, in sem zaupal in upal, bil razumevajoč in uvideven.
Predolgo
mi je ničeva nevrednost, s svojim načinom obstajanja, bolečino povzročala, ker
drugače kot sebično ne zna.
Sestrični
sem neko zadevo poslal, v prebranje, pa mi je odgovorila »ne kloni v duhu,
prišel bo tudi tvoj čas«…
Mešano
me je oblilo, ko sem zaznal te besede, pa sem tudi nekaj kletvic izustil,
medtem ko me je v glasen smeh povleklo, tisti ironične, sarkastične vrste…
Optimizem,
večni optimizem! Pravzaprav niti ni večen, tudi biti ne more, pač pa traja…
Obstajajo
trije poglavitni temelji optimizma.
Prvi je
samozavest, zavedanje lastnih, dejansko obstoječih, zmožnosti, pa je dovoljeno
kreniti optimistično v nek podvig, vedoč, da si ga realno zmožen izkazati.
Tak
optimizem preneha z doseženim ciljem, pa novega potrebuje, da se znova
vzpostavi.
Drug je
naivnost. Naivnost je kombinacija nepoznavanja in zaupanja, tistemu, kakopak,
česar ne poznaš. In se praviloma v smrdljivih podobah izkaže, to nepoznano.
Tudi
tak optimizem slej ko prej preneha, če drugače ne, takrat, ko jih dovolj, pa še
za dobro mero več, po glavi dobiš, in končno odpišeš še zadnje mrvice možnosti
tega, da v domnevno dobrem dobro odreja.
Tretji,
tisti upanje-umre-zadnje, da, tretji in najpogostejši temelj upanja, ki
največkrat sploh nikakršnih trdnih osnov nima, je pa – neumnost!
Takšen
optimizem pa je večen, kolikor je neko živetveno obdobje moč v podobi neke
večnosti obravnavati. Drugačen tudi biti ne more, kajti – neumno na svet
prišlo, neumno tudi z njega odšlo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar